Je zaljubljenost prevara narave?

Diplomirani psiholog in partnerski terapevt Imago Rudi Tavčar o pravem pomenu zaljubljenosti.

Vir: Shutterstock

Zaljubljenost je skoraj vsakega od nas zadela vsaj enkrat, večino pa kar nekajkrat v življenju.

Srce nam razbija, ko se bližamo ulici, v kateri živi ljubljena oseba. Razmišljamo, kdaj bomo šli od doma, da jo bomo srečali. Oprezamo, kdaj bo prišla okrog vogala na šolskem hodniku ali stopila iz pisarne. Misli se nam vrtijo samo okrog nje ali njega in na večino ostalih zadev se kar težko osredotočimo.

Vir: Shutterstock
Vir: Shutterstock

Toda večkrat ko se zaljubimo, krajša so obdobja ko so možgani še zmožni proizvajati te hormone. Tako traja tudi zaljubljenost vedno manj časa. Ne glede na to pa z enim partnerjem mnogi le ostanejo skupaj in prej ali slej imamo z njim ali njo otroke. Torej se človeški rod nadaljuje in vrst je ohranjena.

Ali je torej zaljubljenost ena največjih prevar narave? Prevar ravno ne, lahko pa bi rekli, da je zaljubljenost neke vrste reklamni oddelek narave.

Ljubezen gre čez dve fazi

Cikel ljubezni gre od zaljubljenosti ali romantične faze (samo ona/ona me lahko naredi srečnega, ko sem z njo sem cel, vse tiste njene lastnosti, ki jih ona ima, jaz pa nimam, so mi všeč…), preko faze boja (zaljubljenost mine, ona ni več idealna, želim, da bi bila taka, kot je bila včasih in zato jo kritiziram, sem neprijazen, se jezim… vse to z namenom, da bi bila ona bolj prijazna z menoj).

Vir: Shutterstock
Vir: Shutterstock

Večina parov preživi svoje življenje v bolj ali manj intenzivni fazi boja. Nekateri do “srečne” ločitve, drugi pa do “srečne” smrti. Tisti, ki se ločijo in ne ugotovijo, zakaj so se ločili, običajno naletijo na partnerja, ki je zelo podoben prejšnjemu. Kmalu zaidejo v podobno fazo boja tudi z njim.

Nekateri pa se k sreči zavedo, da pač ne želijo preživeti življenja na tak način obenem pa vedo, da ljubijo tega človek, s katerim so in želijo z njim preživeti preostanek svojega življenja.

In tu nastopi faza zavedanja, odločitve … nato pa učenje in trdo delo spoznavanja sebe, odnosa in partnerja, ki lahko traja več let. In celo po tem, ko misliš, da vse veš in znaš občasno pride do boja.

Vsakega, ki se poda na pot zavestne zveze, čakajo težave in bolečine in seveda zavestna in trajna odločitev za ljubljeno osebo.

Zveza je tako kot vožnja z avtom. Naučiti se moraš prometnih predpisov, trenirati za vožnjo (spoznavanje sebe in zakonitosti odnosa …), spoštovati vsaj do neke mere prometne predpise (upoštevati zakonitosti odnosa ter potrebe partnerja …) in avto je treba redno polniti z gorivom (skupna zadovoljstva, spolnost, pogovori, norčije …) in servisirati (občasno razgovor s svetovalcem, skupina podobno mislečih parov …). In vse to ne glede na to ali ta zveza traja eno leto ali pa štirideset ali petdeset. Partnerstvo pač ni za lenuhe.

Ali to pomeni, da se ne smemo zaljubljati?

Sploh ne. Zaljubljenost je nekaj najlepšega, kar nas lahko doleti v življenju. Zavedati se moramo, da bodo ti občutki sčasoma minili. Ljubezen pač ni občutek, ljubezen je odločitev. Vsakega, ki se poda na pot zavestne zveze, čakajo težave in bolečine in seveda zavestna in trajna odločitve za ljubljeno osebo.

Toda tudi v zavestnem odnosu, potem ko se trudimo razveseljevati svojega partnerja, se lahko zopet zaljubimo v njega ali njo, ki nam je ljuba. Ne več tako burno, ampak bolj umirjeno. V odnos zopet pride občutek popolne povezanosti in miru, tako kot v fazi najbolj vzhičene zaljubljenosti. In za to se je vredno potruditi.

Rudi Tavčar, dipl. psiholog in Imago partnerski terapevt, www.mirabi.org

Ni komentarjev