Teorij o tem, zakaj si izbiramo partnerje, ki si jih in kako se v naši notranjosti tvorijo kriteriji za partnerje, je nešteto. Nekateri bi rekli, da gre zgolj za feromone, da se zavohamo in naši kemični receptorji že vedo, ali je ta in ta človek primeren za nas.
Spet drugi pravijo, da si že v ranih letih izoblikujemo sliko partnerja glede na izkušnje s staršem in vsemi drugimi predstavniki nasprotnega spola, s katerimi imamo stike v življenju.
Prav gotovo pa bi kdo znal reči tudi, da vse skupaj nima prav nobene podlage in da partnerja izbiramo povsem zavestno, racionalno. Mislim pa, da gre za vsega po malem.
Privlačnost med moškim in žensko
Zaljubimo ali zagledamo se v nekoga praktično podzavestno: Kemija se pač zgodi (oziroma se ne, pa naj se še tako trudimo). Verjetno gre za malo feromonov, še sploh, če je oseba primerno čista in ni nase navlekla tono parfuma, ki bi lahko prekril osnovni človeški vonj, ki pripada vsakemu med nami.
Najprej nas prevzame kemija, nato sledi racionalna izbira partnerja.
Pa malo tudi, da nekaterim pač blondinci ali blondinke niso všeč ali pa imajo rdečelaske poseben draž za naše oči ali pa nikoli zares ne pogledamo tipa, ki je navlekel nase le oguljeno trenirko in športne teniske.
Malo narave, malo že vnaprej nastavljenih podzavestnih kriterijev, ki jih nosimo s sabo naokoli in voilà – nekdo prav poseben glede na naše dojemanje sveta nam je padel v oči.
Zavestna izbira partnerja
Potem šele nastopi resnično racionalen del izbire partnerja. Nekateri sami zase vedo, da nikoli ne bi mogli biti v zvezi z nekom, ki biva 2000 kilometrov stran ali nima redne zaposlitve, ker se dovolj poznajo, da vedo, da bo to slej ko prej predstavljalo nepremostljivo oviro zvezi.
Pa čeprav so morda zaradi take zavestne odločitve izpustili iz rok partnerja, ki bi bil kot nalašč popolnoma kompatibilen z njimi.
Kompatibilnost partnerjev sploh obstaja?
Prava kompatibilnost dveh ljudi ne obstaja. Ljudje nismo kot delci sestavljanke v tovarni, za katere vemo, da se tistih 500 kosov mora tako ali drugače skladati, saj so bili za to narejeni.
Človeška notranjost, duhovnost, duša, osebnost, kakor vam je ljubše, je mnogo preveč kompleksna, da bi se lahko stoprocentno skladali z drugim človekom, niti z enim samim, čeprav nas je na svetu na milijarde.
Oblikujejo nas predvsem izkušnje, ki so tako specifične in individualne za vsakega posameznika, da bi stežka našli še enega posameznika s podobnimi izkušnjami in življenjem. Zato je iskanje partnerja glede na analogije, ki jih opažamo z njim, nesmiselno.
Osebnost posameznika je preveč kompleksna, da bi se lahko v celoti skladala z osebnostjo drugega človeka.
Se nasprotja res privlačijo?
Prav tako tudi tisto staro reklo “nasprotja se privlačijo” drži le napol. Kako (in zakaj sploh) boš zdržal/a v zvezi z nekom, ki ima o vsem nasprotno mnenje od tvojega in vedno reagira ravno nasprotno od tebe?
V nekem trenutku se ti bo zazdel neumen, napačen ali pa boš sam/a sebe začel/a dojemati kot ne-pravilnega/o, saj je pravilna rešitev vedno ena sama, kajne? Na žalost tudi to ne drži.
Ljudje imamo namreč to skrito naivno in romantično težnjo k temu, da si vedno želimo preprostih, čistih in enosmernih rešitev ter odgovorov. Radi imamo preproste zaplete in razplete, kjer je vedno jasno, kaj je prav in kaj je narobe.
Vendar življenje preprosto ne funkcionira tako. V življenju je vedno vse odvisno od posameznika in situacije, v kateri se nahaja.
In tako je tudi s partnerji. Morda se posebej zavzameš za kakšno prijateljico ali prijatelja, za katerega ti preprosto ni jasno, kako njegova zveza sploh lahko funkcionira, ko pa se recimo nikoli ne skregata (ali pa se kregata ves čas), ko bi ju lahko opisali kot mačko in psa, živo nasprotje in preprosto ne najdeš skrivnega odgovora na vprašanje: Kako jima uspeva?
Dober partner in dober partnerski odnos
Ampak takšni smo ljudje in dobri partnerji so tisti, ki znajo najti kompromise, kadar so ti potrebni in ne hodijo z glavo skozi zid okoli najmanj pomembne reči na vsem svetu, samo da bi dosegli svoj prav.
Dobri partnerji so tisti, ki znajo včasih popustiti in se spet drugič zavzeti za svoje mnenje, ki dopuščajo svojemu partnerju, da počne isto in se na tak način razvijajo kot ljudje, z določeno mero svobode.
Dobro partnerstvo pomeni kompromise in ekipno delo.
Partnerstvo je vedno, kot bi rekli strokovnjaki, ekipno delo oz. “team work”. Partnerska zveza je najbolj čudežna zveza sploh, saj v njo vstopoma popolnoma prostovoljno, medtem ko smo v večino drugih razmerjih prisiljeni oziroma preprosto vanje spadamo, tako kot spadamo v družino.
Še poseben čar partnerske zveze, ki jo hkrati tudi ločuje od prijateljstva, pa je poseben so-obstoj, ki ga zveza ustvarja. V njej smo hkrati namreč jaz, ti in midva. Nekakšen “ménage à trois”, če bi lahko temu tako rekli.
In zato kompatibilnost partnerjev ne obstaja, vsaj ne sama po sebi. Obstaja pa kompatibilnost partnerjev v delanju kompromisov. In to je edini čudežni recept za dobro zvezo.
