Poskušali so mnogi, ampak še najbližje enostavnemu, a delujočemu opisu je prišel ameriški publicist David DeAngelo, ki je izdal knjigo “Podvoji svoje zmenke”. V njej se ukvarja z vprašanjem, ki si ga moški zelo pogosto zastavljamo:
Zakaj ženske tako pogosto izberejo “napačnega”?
Poglejmo klasično situacijo, ki jo opisuje. Ženska se zaplete z nekakšno barabo, tipom, ki ima dvomljiv sloves in nikakor z njo ne dela tako, kot bi si zaslužila. Včasih jo zanemarja, včasih celo maltretira.
Seveda ima razumevajočega prijatelja, ki ji vedno prisluhne, kadar potrebuje nekoga, da se mu potoži. In vendar ji nikdar ne potegne, da bi bil ta prijatelj pravzaprav boljši partner.
Privlačnost, odgovarja DeAngelo, ni zavestna ali hotena izbira …
Privlačnost je genetsko programirana in je nastala v času, ko sta oba spola potrebovala hitro delujoče orodje za prepoznavanje spolnega partnerja, ki bo potomstvu zagotovil preživetje.
Razmnoževanje, ugotavlja v svoji knjigi “Sebični gen” biolog Richard Dawkins, ni prav nič romantična zadeva. Prav tako nima nič opraviti s posameznikom in njegovim ali njenim okusom. Pri razmnoževanju gre za vprašanje, ali se bodo določeni geni prenesli v naslednjo generacijo ali bodo nasprotno izumrli. Posameznik je samo “stroj za preživetje”, ali v tem primeru “stroj za razmnoževanje”, in nič več. Tisti geni, ki so pravilno programirali svoje “nosilce”, bodo preživeli. Drugi ne.
Z raziskavami je dokazano, da je na določen način tudi čut za lepoto v službi tega ocenjevanja. Ljudje smo nagnjeni k temu, da bolj zaupamo ljudem, ki jih imamo za lepe. Dokazano je tudi, da imamo za lepše tiste, ki so bolj simetrični, katerih poteze so bolj pravilne – kar je mogoče povezovati z odsotnostjo genetskih nepravilnosti in splošnim zdravjem. To velja za vse rase, vse kulture in oba spola.
Potem se zgodba zaplete.
Moški iščejo predvsem partnerko v začetku rodnega obdobja, zdravo, polno življenjske energije in odporno.
Ženska je že v preteklosti iskala predvsem samca, ki je bil sposoben ujeti zanjo in potomstvo dovolj plena in jih braniti pred napadalci.
Oboje velja še danes, morda se je zamenjala samo preobleka.
Samozavest deluje kot afrodiziak
Mladost in zdravje torej pri moškem nista edina aduta. Nekaj prinesejo tudi izkušnje in iznajdljivost. Najboljši in najhitrejši pokazatelj vseh sposobnosti moškega je prav samozavest.
Tisti moški, ki je že premagal različne izzive in se znašel v različnih situacijah, zaupa svojim sposobnostim in uživa zaupanje vrstnikov. To daje njegovemu nastopu posebno kakovost. Ženske to nehote prepoznajo in sproži se avtomatsko delovanje mehanizma privlačnosti.
Ta mehanizem je čudovito obdelal klasični film Fritza Langa “Plavi angel” z Marlene Dietrich v naslovni vlogi. V filmu že prileten ravnatelj gimnazije ugotovi, da se dijaki zvečer udeležujejo “neprimernih dejavnosti”. Odloči se, da jim bo sledil in temu naredil konec.
Ugotovi, da hodijo poslušat novo pevko, ki s skupino potujočih glumačev nastopa v lokalnem hotelu. Njeno petje in pojava nanj sicer naredita večji vtis kot hoče priznati, vendar se naslednji dan z njo vseeno sooči in ji postavi zahtevo, naj neha “kvariti” mladino.
Od vsega začetka sta na nasprotnih bregovih, a vendar njena mladostna lepota na eni strani in njegov ugled in moč na drugi strani sprožita kemijo. Razvije se afera in skupaj pobegneta iz mesta. A on brez svojega družbenega položaja in dostojanstva preprosto ni več privlačen. Kmalu ga zapusti in on se zlomljen vrne v domače mestece umret.
Priznajmo, “pridni” fantje in možje v tej tekmi res nimajo veliko možnosti. Barabe se upirajo zakonom in pravilom. Dokler jih ne ujamejo, imajo mnogo več možnosti biti samozavestni.
Moški, ki poskuša uganiti želje ženske in jih uresničiti, še preden jih izreče, je po tej naravni matematiki takoj postavljen nižje na lestvico kot tisti, ki jo ignorira. Razumevajoč in potrpežljiv moški je v tej razporeditvi “prijatelj”, to pa izključuje privlačnost.
Ali to pomeni, da ni pomoči?
Nikakor ne, zaključuje DeAngelo. Pravzaprav imajo barabe nezasluženo prednost, da kljub kopici neprijetnih in odbijajočih lastnosti posedujejo tisti biološki sprožilec, ki aktivira privlačnost. Če se spodoben moški tega nauči, je pravzaprav že takoj v prednosti.
A sprejeti mora tri temeljne aksiome:
- Privlačnost je nehoten, avtomatski izziv.
- Ne sprožijo jo “triki” ali “prijemi”, ampak celotni nastop moškega. Ključna je samozavest, ta pa je posledica njegove notranje samopodobe. Takrat, ko se bo sam v svoji notranjosti počutil uspešnega in samozavestnega, bo tudi privlačen.
- Lahko se nauči oblike obnašanja, ki na najprimernejši način izraža to notranjo samozavest – kombinacije predrznosti in zabavnosti.
Predrznost kaže na obilje samozavesti. A preveč predrznosti je odbijajoče. Če denimo moški namesto, da žensko prosi za telefonsko številko, preprosto reče: “Lahko pa mi daš svojo telefonsko, ne bom je odklonil”, je to lahko slišati bahavo in odbijajoče. Če to stori v situaciji, ki je igriva in kaže prej na zafrkancijo kot kaj resnega, potem je lahko zanimivo.
Če denimo punca reče: “Imam fanta”, je to običajno signal za: “Pusti me pri miru!” To se navadno zgodi. Lahko pa iztočnico uporabimo drugače: “Seveda ga imaš. A to ni običajno? Ampak jaz na tvojem mestu tega ne bi takole razlagal tujcem. Lahko dobijo vtis, da si ga težko dobila!”
To postavi zadevo na čisto druga tla.
Ali gre pri vsem skupaj le za zafrkancijo?
Odgovor je spet negativen. DeAngelo strogo loči “zmenkovanje” in “odnos”. Podobno meni tudi psihoterapevt in strokovnjak za odnose Z. Milivojević, ki je napisal knjigo “Formule Ljubezni”. Zanj je zaljubljenost neprostovoljna kemična reakcija, ljubezen pa zavestna, hotena odločitev. Zaljubljenost včasih lahko vodi v ljubezen, nikakor pa to ni nujno. Pravzaprav je prijateljstvo boljša podlaga.
Po Milivojeviću gre namreč pri ljubezni predvsem za temeljno spoštovanje osebe, katere napake so nam znane, a nam dobre lastnosti pretehtajo. Pri zaljubljenosti to preprosto ni mogoče, saj partnerja vidimo v čisto popačeni luči. Prav zato pravi slovenski terapevt in psihiater Ziherl, da je zaljubljenost podobna psihotičnemu stanju.
Drugačna pravila
Vse, kar je treba vedeti je to, da so pravila, po katerih deluje prva (zaljubljenost), popolnoma drugačna od pravil, po katerih deluje druga (ljubezen).
Pri prvi gre za vprašanje: “Ali me privlači?”
Pri drugi gre za vprašanje: “Ali ima določena oseba dovolj lastnosti, ki jih cenim, da bi jo lahko ljubil?”
Če se (pravzaprav ne vem, zakaj še vedno mislimo, da je tako prav) odnos začne z zaljubljenostjo, potem je glavno pravilo: “Počakati z odločitvami, da blaznost mine.” Potem bo dovolj časa. Lahko pa se izognemo razočaranju.
Pridnim fantom in moškim torej ni treba obupati. V trenutku, ko bodo v sebi našli vir samozavesti in samospoštovanja, bodo lahko še kako uspešno tekmovali z barabami.
