Ločitev in otroci – česa starši ne smejo delati?

Čeprav je ločitev težka preizkušnja za vsakega posameznika, pa se morajo starši zavedati, da je tukaj nekdo, ki najbrž trpi bolj. Otroci potrebujejo našo podporo in pomoč tudi takrat, ko smo čisto na tleh.

V trenutku ločitve dveh partnerjev obstaja nekdo, ki se mu svet sesuva še bolj kot partnerjema, ki se ločujeta. To so otroci.

Odrasli, ki se ločujejo, to včasih težko razumejo, a vendar je tako. V glavnem imajo sami poleg družine, ki zdaj razpada, še svojo izvorno družino, prijatelje, sodelavce in službo, ki morda ni idealna, a vseeno predstavlja element nekakšne stabilnosti in delno pribežališče, kamor lahko pobegnejo pred zasebnimi težavami.

Otrok ima samo nas – svojo izvorno družino. Ta je pogoj njegovemu bivanju, zato se počuti eksistencionalno ogrožen.

Ko se ločujemo, nismo sami

Stopnja ogroženosti, ki jo otrok občuti, je v veliki meri odvisna od obnašanja staršev. Če se tudi starša obnašata, kot da je konec sveta, bo otrokova ogroženost brezmejna. Če ločitev poteka v vzdušju totalne vojne, bo imel občutek, da se je zrušilo čisto vse.

Pomembno je, da starši ločujejo ravni partnerstva.

Zato je zelo pomembno, da znajo odrasli razlikovati različne ravni partnerstva – praktično, ki se kaže v vsakdanji rutini, logistično in materialno, materialno in čustveno. Naj nas še tako mika, da bi se čustvena raven polastila vseh ostalih in si jih podredila, se ravno to ne sme zgoditi.

Pomembni so odtenki. Čeprav nekdanjega partnerja ne ljubimo več, mu lahko priznamo sposobnost sklepati in izpolnjevati dogovore ter sprejemati odgovornost za stvari, ki niso povezane z našim čustvenim odnosom. Če bo otrok čutil, da ločitev doživljamo na tak način, se bo počutil manj ogroženega.

Partnerja ne smemo razvrednotiti

Na vsak način se izogibajmo skušnjavi, da bi nekdanjega partnerja popolnoma razvrednotili.

Z razvrednotenjem naredimo kup težav tudi sebi. Prav gotovo se lahko v tem primeru vprašamo o lastni razsodnosti, če smo se pri tako pomembni stvari (s kom živeti in s kom imeti družino in otroke) popolnoma narobe odločili.

Vir: Shutterstock
Vir: Shutterstock

Poanta je ravno v tem. Ne gre za pravilnost ali nepravilnost našega ravnanja ali napake, ampak del lastne, osebnostne rasti. Znotraj te smo ugotovili, da nas partnerski odnos ne zadovoljuje na tolikšen način, da bi v njem vztrajali. Razvrednotenje partnerja z naše strani otrok občuti kot negotovost in s tem se bo počutil še bolj ogroženega.

Če ločitev poteka v vzdušju ločitve praktičnih zadev, v katerih nekdanja partnerja normalno funkcionirata, od čustvenih, kjer se pač dogaja, kar se, otroka mnogo manj ogroža. Predvsem mu daje občutek stalnosti in varnosti.

Lahko se zanese, da ga bo še vedno prišel iskat v šolo isti starš kot po navadi, da bo kosilo ali večerja še vedno takrat, kot običajno in da ga bo h krožku ali telovadbi peljal eden od staršev, kot do zdaj.

Otroci se ločitev bojijo, saj ne vedo, kako bo le-ta vplivala nanje.

Večino otrok skrbi, kako bo ločitev vplivala nanje. S kom bodo živeli, ali se bo treba preseliti, kje bo živela mama / oče, bo treba v novo šolo, bodo še hodili na počitnice tja, kot vedno …

Z ohranjanjem »privajenega ritma«, vsakdanje rutine, lahko precej omilimo stres, ki ga ločitev staršev predstavlja za otroka.

Ne iščimo krivca za ločitev

Za vsak partnerski odnos sta potrebna dva in tudi za njegov neuspeh sta sokriva oba. Iskanje krivca je sicer priljubljena igra, katere cilj je sebe prikazati kot nedolžno žrtev, a lahko postane skrajno škodljivo.

V bistvu ni zares pomembno, kdo je kriv za nastalo situacijo, ampak je veliko pomembnejše vprašanje, kako jo reševati.

Vir: Shutterstock
Vir: Shutterstock

Če se osredotočimo na vprašanje krivde, lahko povsem pozabimo na nujnost sprotnega preživetja. Celo takrat, ko smo povsem prepričani o nesprejemljivih potezah ali napakah nekdanjega partnerja, otroka ne opozarjajmo nanje. Velikokrat jih je že sam opazil, če jih še ni, jih pa še bo.

Otrok po šestem letu starosti si v glavnem že sam ustvari sodbo, kdo je »kriv« za ločitev. Celo takrat, ko se z njim glede »krivde« strinjamo, ni nobene potrebe, da bi ga pri tem vzpodbujali.

S tem namreč krepimo neproduktiven vzorec obnašanja, ki mu bo kasneje v življenju prinesel samo težave. Če namreč gojimo kulturo iskanja krivcev, krepimo tudi kulturo »kazanja s prstom na druge«, seveda z namenom, da se ne bi nas proglasilo za krivce.

Otrok potrebuje oba starša

Otrok v vsakem primeru potrebuje oba starša. Če enega nenadoma vidi kot »krivega«, »slabega« in podobno, mu to prav nič ne pomaga. Tudi sam se na nek način istoveti s svojimi starši in bo posledično napake in slabosti pripisoval tudi sebi.

Starši morajo vedno delovati na način, ki je v otrokovo največjo korist.

Ločeni starši ne smejo otroka nikdar postaviti v položaj, ko mora izbrati med dvema staršema, ali ga izpostavljati negativnim komentarjem o drugem staršu.

Starši morajo vedno delovati na način, ki je v otrokovo največjo korist. Sovražno obračunavanje staršev je za otroka tudi neprimeren vedenjski model, saj ga uči povsem napačnega upravljanja z lastnimi impulzi. Otrok bo v odraslem življenju takšne vzorce ponavljal.

Gre za dosledno ločevanje starševske vloge od partnerske. Če se je nekdanji partner izkazal kot neustrezen v partnerskem odnosu, je zaradi tega še vedno lahko dober oče ali mati.

Celo v primeru, ko gre za očitno potrebo dodatnega zavarovanja otroka (v primeru duševnih bolezni ali odvisnosti bivšega partnerja), ta zaščita ne sme ovirati stikov med otroki in prizadetim staršem bolj, kot je to nujno potrebno. Gre za načelo, da uporabimo toliko zaščitnih ukrepov, kolikor je potrebno, a tako malo, kot je le mogoče.


Preberi še drugi del članka: Ločitev in otroci – kako vzgajati otroka po ločitvi?


 

Ni komentarjev