Pretekle ljubezni sodijo … v preteklost

S koliko moškimi si spala, preden sva se spoznala? Ti je bilo z njimi lepše kot z mano? Takšna vprašanja so strup za zvezo. Intimni podatki o preteklih ljubezenskih zadevah na široko odpirajo vrata v neskončna razmišljanja, ob katerih se lahko začnemo mučiti s primerjavami.

Zato v svoji novi knjigi Ljubezen na terapiji, vodnik do srečnega partnerstva dr. Veronika Podgoršek svetuje, da se je takšnim pogovorom bolje izogniti in si prihraniti veliko bolečin. Če že o tem govorimo, se osredotočimo raje na to, kaj je bilo pomembno nam. Govorimo o sebi, ne o bivših. Ljubezenska preteklost naj ostane v preteklosti.


Na terapijo sta hodila zakonca, ki ju je strašno obremenjevala ženina ljubezenska preteklost. Toda to ni bil njun edini problem. Moški je imel zares velik libido in se je pritoževal, ker sta se z ženo ljubila samo štirikrat na teden; zdelo se mu je, da je žena hladna in da je spolnost ne zanima. Njo pa so takšni očitki boleli – seks ji ni bil najpomembnejša stvar pod soncem, vendar se mu je rada predajala.

Vi
Vir: Shutterstock

Mož je za nekdanjega partnerja vedel že od začetka zveze in je ženi v prepirih pogosto očital, da še vedno misli na svojega obdarjenega in divjega ljubimca. Čeprav je žena povedala, da ji je z možem lepše, ni nič pomagalo.

Mož je podatek iz ženine preteklosti uporabil za projekcijo lastnih strahov, ki niso imeli z mladima ljubimcema prav nobene zveze. Možev resnični problem namreč ni bil duh iz preteklosti, ki bi pustošil po njuni spalnici in ženinem spominu, temveč njegov strah, da ni dovolj dober ljubimec (ves čas je tekmoval z njenim nekdanjim ljubimcem) in da žene v resnici ne zadovolji.

Potem se je zgodil zanimiv preobrat: mož se je pravzaprav bal ženine strasti, ki jo je na videz tako vneto zasledoval in iskal sam. Ampak ker si je želel biti tisti ljubimec, ki izvabi iz ženske vse njene potenciale (kdo pa si tega ne želi!), si svojega strahu seveda ni smel priznati, sicer bi sam pred sabo izpadel slabič.


No, v nekaterih primerih pa ljudje v sedanje odnose nekdanje partnerje vnašajo namenoma, da bi pri partnerju vzbudili ljubosumje. Takšna je na primer zgodba Ane in Primoža …


Na terapijo sta prišla, ker je bil Primož nezadovoljen s spolnostjo v partnerstvu; češ da se Ana premalo potrudi. Ana je skomigala z rameni, češ da je strastna toliko, kot ji ustreza.

Toda v terapevtskem procesu se je izkazalo, da Ana ne potrebuje seksualnega življenja z možem, ker je ohranjala zelo živo imaginarno spolnost s svojim nekdanjim partnerjem. Zdelo se je, da so bili v zvezi ves čas trije, ker ni mogla pozabiti zveze iz preteklosti. Primož je bil zaradi tega ljubosumen, vendar ga Ana ni pomirila, saj si je njegovo ljubosumje tolmačila kot izraz ljubezni.

Vir: Shutterstock
Vir: Shutterstock

Primož je bil tako obupan, da je Ano prevaral, čeprav jo je imel zelo rad. Ves čas se je primerjal z Aninim nekdanjim partnerjem, pa je šel k drugi ženski po potrditev. Ana mu je govorila, da ga ljubi, ravnala pa je drugače in to ga je frustriralo.

Primož je Ano iskreno ljubil in spoštoval, a jo je v luči njunih težav sklenil zapustiti. Povedal ji je za afero in da bi rad z nekom začel na novo. Ana je bila zelo razočarana in je končno ugotovila, da bi morala Primoža že ves čas jemati resno. Poskusila sta znova.

Njuno spolno življenje je za Ano postalo povsem resen projekt. Primož je bil sicer bolj zadovoljen, vseeno pa je občutek tesnobe ostajal; zdelo se je, kot da je spolno premirje premaknilo bitko na področje zaupanja, intimnosti in spoštovanja. Ana je postala zelo prestrašena, kritična in nesamozavestna. Počutila se je zavrženo, žalostno in ljubosumno. Po nekaj takšnih mesecih se je naveličal tudi njenega projektnega seksa.


Kaj se je zgodilo? Ko sta se Ana in Primož spoznala in poročila, je Ana začela postajati vse manj ženska in vse bolj mati ter gospodinja. Zelo se je trudila, da jo je tako videl tudi mož. Čeprav si je nekje globoko v sebi želela, da bi bilo drugače, sta bila strah in zanikanje močnejša. Po drugi strani pa je Primož zrasel v močno tekmovalnem okolju, kar ga je gnalo v neprestano primerjanje z drugimi: v službi s sodelavci, doma pa z ženinimi bivšimi ljubimci.

Pri parih namreč vsako dejanje spremlja samodejno součinkovanje: kar eden doživlja, misli in počne, to drugi komplementarno dovoljuje, spodbuja in dopolnjuje, le da ne vedno tako, kot bi si partnerji želeli.

Veronika Podgoršek: Ljubezen na terapiji, MK, 2017. Povzeto po poglavju Pretekle ljubezni pustimo v preteklosti.

ona-on-zasebni-stiki-resne-zveze-zmenki-veronika-podgorsek-Ljubezen_na_terapiji_banner_NI_600x200

NASVETI ZA PARTNERSTVO

Dr. Veronika Podgoršek je doktorirala iz družinske relacijske terapije na Univerzi v Ljubljani in se specializirala za objekt-relacijsko teorijo na Mednarodnem psihoterapevtskem inštitutu v Washingtonu v Združenih državah Amerike. Včlanjena je v Združenje zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije in tudi združenje terapevtov na washingtonskem inštitutu. V svojem psihoterapevtskem inštitutu, ki deluje v Domžalah, izvaja individualne, partnerske in družinske terapije, ob tem pa tudi redno supervizira kolege terapevte. Z že izdanima knjigama Nezvestoba, ki je prva ponudila celostno obravnavo tega področja v Sloveniji, in strokovnejšo Nezvestoba in klinična praksa je začela pionirsko delo metodičnega obravnavanja in zdravljenja fenomena nezvestobe. Pred kratkim je pri založbi Mladinska knjiga izšla njena knjiga o odnosih Ljubezen na terapiji: Vodnik do srečnega partnerstva. Ob tem je mama treh deklic, kolumnistka, predavateljica in pogosta gostja časopisnih intervjujev, televizijskih in radijskih oddaj ter specializiranih kongresov in seminarjev.

Ni komentarjev

Odgovori