Prve ljubezni ne pozabiš nikoli

Metanje papirčkov, pisanje pisemc za valentinovo, skrivalnice takšne in drugačne ... se še spomniš šolskih klopi in svoje prve ljubezni?

Se še spomniš prve punce ali prvega fanta, prvega poljuba, prvega razmerja in prve ljubezni? Se sploh še spomniš, kakšna je bila tista prva šolska ljubezen? Ne druga, ne tretja, temveč le tista prva.

Nekateri pravijo, da se ljubi samo enkrat. Drugi pravijo “sve su prave ljubavi tužne”. A najpomembneje je, da prve ne pozabiš nikoli.

Še sam se spomnim tiste prve. Sam je do takrat, do tistega usodnega dne, nisem nikoli prej opazil. Bila je “le” sošolka. Še sošolci so mi bili bolj pri srcu. Kakšna punca, fuj in fej. Takrat so bili še časi, ko smo se še v osnovni šoli bolj izogibali punc, kot jim bili prijatelji. Takrat so bile punce zame še druga “rasa”, tretji svet.

Nikoli si nisem niti predstavljal, da je biti s punco dejansko … prijetno. A tistega dne, takrat se je v meni pač nekaj spremenilo. Niti sam ne vem točno kaj, a bilo je drugače. Drugače kot z ostalimi, ki “sem jih imel le za sošolke”. Bila je nekaj posebnega. Ne spomnim se točno zakaj ravno posebna, spomnim se le spomina, sladkega spomina. Razmišljal sem o njej ter nekako ugotovil, da mi je bila “prva” vedno nekako posebna. Da je dejansko … prijetna.

Do takrat so mi bile punce vedno španska vas.

Popolna neznanka. Nekaj popolnoma drugačnega od nas … fantov. Mi smo bili kul, “in”, s puncami pa se še pogovarjati ni dalo. Vse so se, nekoč, igrale z barbikami, poslušale Kelly Family (takrat je bila moderna prav ta glasbena skupina).

Za vse tiste, ki te glasbene skupine ne poznate, vam povem le, da je zaradi te glasbene skupine vladala “Kelly evforija”, nekaj podobnega kot pri Rebelde, ki so bili aktualni nekaj let nazaj.

Začel sem jih gledati z drugačnimi očmi, na “saj veš” drugačen način.

Skratka, sploh se nismo razumeli. Sicer se je tu in tam našlo tudi kakšno povsem “normalno” dekle, ki se je kdaj pa kdaj družilo tudi s fanti ter z nami igralo nogomet, a takih je bilo prekleto malo.

Kakorkoli že, nekoč je prišel tudi ta dan, ko so mi tudi ostale punce dejansko postale zanimive in … drugačne. Začel sem jih gledati z drugačnimi očmi, na “saj veš” drugačen način.

In na tisti drugačen način sem začel gledati tudi njo. Sošolko, ki sem jo “opazil” šele takrat. Njeno ime sem vedel že dolgo, videl sem tudi, kako se oblači, na kakšen način govori in kakšne so njene poteze obraza.

A nikoli je nisem v takšni luči, da bi mi bila prijetna kot … punca. A od tistega trenutka naprej je bilo vse nekako drugače. Ko sem jo videval, se mi je svet zdel lepši, ko je bila bolna, sem bil bolan tudi jaz. In takrat sem se zavedel, da bi morda pa le lahko bilo kaj med nama.

Mislim, da sem celo kakšno leto zbiral pogum.

A do takrat, ko sva se prav zares prijela za roke, je minilo še kar nekaj časa. Mislim, da sem celo kakšno leto zbiral pogum. Potem pa sem jo le vprašal, če bi hodila z menoj. In prav tisto leto, ko sem zbiral pogum, je bilo prav posebno.

Metanje papirčkov njej za vrat, zbadanje in natančno opazovanje na skrivaj …

Metanje papirčkov njej za vrat, zbadanje in natančno opazovanje na skrivaj in še marsikaj … A to je bilo na nek način le šolsko izkazovanje ljubezni, ki pa ni bilo niti približno, kot bi sedaj dejali mladi, “šarmerskemu ufuravanju bejbe”, oziroma lepemu osvajanju punce.

Saj veš, kako je bilo, ko smo bili mladi in neizkušeni. Mogoče so bili tudi drugačni časi, a vsekakor takrat nismo bili tako “odprti”.

Danes mladi, in to že pri 13-ih, 14-ih, začno s spolnimi odnosi, mi pa smo se pri teh letih le držali za roke … a to že je druga zgodba. Naj raje ostanem le pri svoji osebni izkušnji, ki je bila zame enostavno povedano: lepa. Ne le lepa, celo prečudovita. In še danes lahko rečem: “Prve ljubezni ne pozabiš nikoli.”

Ni komentarjev