Sta v partnerskem odnosu res vedno dva? ~ 1. del

Nek pregovor pravi: "V partnerskem odnosu vedno en ljubi bolj." Pa je to normalno? Je normalno, da eden daje vse, drug pa skorajda nič?

Imaš partnerja ali partnerko. Imaš občutek, da se razumeta. Imaš občutek, da je vajino partnersko življenje zanimivo in vajina spolnost zadovoljiva. Od kod potem tisto notranje nezadovoljstvo? Si prepričan/a, da je tvoja partnerska zveza resnično takšna ali pa samo slika v tvoji glavi?

Velikokrat sem slišala trditev: V partnerski zvezi je vedno eden izmed partnerjev, ki ljubi bolj. Še ena med trditvami, ki me odvračajo a priori od vsega, kar je “trditev”.

Zanimivo je, koliko ljudi je dejansko prepričanih, da je takšen odnos “normalen”. Tako pač je. Nikoli ne moreta ljubiti oba enako. Ogromno partnerskih zvez je takšnih. Morda celo večina. A to še ne pomeni, da je to “normalno”. Pa poglejmo, kaj se skriva za tem!

Drugačni trenutki začinijo odnos

Vsak partnerski odnos sestavljajo trenutki, ki so nekako “utečeni”. Dogajajo se stalno, navajeni smo, da se odvijajo na določen način in so del rutine v odnosu. Če bi bili samo takšni trenutki v partnerskem odnosu, bi slej ko prej odnos zamrl. Morda bi imel samo še čudno obliko pogodbenega razmerja.

To so lahko trenutki znotraj vsakdanjega dne, ko se pogovarjamo, smejimo, igramo, sprehajamo, ljubimo.

Tista sol in poper odnosa so trenutki, ki so drugačni, trenutki, ki popestrijo in olepšajo življenje in so priložnost, da smo drug z drugim. Ne, to niso samo počitnice in izleti med vikendi. To so lahko trenutki znotraj vsakdanjega dne, ko se pogovarjamo, smejimo, igramo, sprehajamo, ljubimo. Ja, precejšen del teh trenutkov zapolni intimnost in spolnost.

Z razliko od utečenih rutinskih trenutkov so ti trenutki v glavnem pobuda enkrat enega in drugič drugega izmed partnerjev. Vsaj morali bi biti. A marsikje je drugače.

Ko eden daje (pre)več

V veliko partnerskih zvezah daje pobudo za takšne trenutke bolj ali manj eden izmed partnerjev. Če so to počitnice, potem pregleda vse možne ponudbe, povprašuje o čudovitih krajih, kjer bi bilo možno preživljati proste dneve, aktivnostih, ki jih nudijo, primerja cene in nato predlaga drugemu partnerju že oblikovan predlog.

Nekako že ve, kaj si želi tudi partner ali družina v celoti. Seveda po uskladitvi izvede tudi rezervacijo, organizira prevoz, poskrbi za zavarovanje ipd. Če se vloge zamenjajo, ni nič narobe. A če se ne? Nikoli? Je potem vse v najlepšem redu?

Si to vedno ti?

Bodi iskren/a in si odgovori na vprašanje: Sem vedno jaz tisti oziroma tista, ki dajem pobudo za vsako stvar v najinem partnerskem razmerju?

Vir: Shutterstock
Kaj bi bilo, če bi ti nehala početi vse, kar delaš v vajinem odnosu? Bi kaj ostalo? Vir: Shutterstock

Sem tisti, ki organizira vsa praznovanja, dogajanje med prazniki, obdarovanja, posvetim posebno pozornost darilu za partnerja, poskrbim za obiske gledališča, kinopredstav, koncertov, organiziram vse družinske izlete, spomnim partnerja na najine in družinske obletnice ipd.? Sem jaz tisti, ki vsakokrat, ko je priložnost za pogovore, začnem s pogovorom, skrbim, da je pogovor zanimiv in da traja?

Sem jaz tisti, ki se sklonim in dam poljub? Sem jaz tisti, ki pošilja sms, e-maile? Sem jaz tisti, ki se spomnim na partnerja, ko vidim nekaj, kar bi mu lahko bilo všeč? Ga vedno jaz razveselim z nekimi malenkostmi, medtem ko se on name skoraj nikoli ali nikoli ne spomni? Sem jaz tisti, ki mu vedno poskušam ugoditi, kadar se imava rada, s tistim, kar vem, da je zanj poseben užitek?

Če si boš na večino vprašanj odgovoril/a: jaz, seveda jaz … se zamisli. Se ne trudiš samo ali predvsem ti, da je vajin partnerski odnos takšen, kot je? Kaj bi bilo, če bi naenkrat prenehal/a izvajati vse, kar delaš? Si lahko predstavljaš vajin odnos? Kaj bi ostalo od vajinega odnosa? Bi še sploh bil ali bi se prekinil?

Pobuda bi morala prihajati od obeh

Za vsak odnos sta odgovorni obe osebi, ki predstavljata ta odnos. Obe morata biti odgovorni samo in izključno za svojo “polovico”.

V “normalnem” odnosu se odgovornost deli na pol – vsak od naju prevzame 50% odgovornosti za dober odnos.

Kaj to pomeni? Zdrava odgovornost za odnos dveh odraslih ljudi pomeni, da vsak od naju prevzame natančno 50% odgovornosti za odnos in kvaliteto odnosa. Samo v tem primeru je odnos rezultat tega, kar res želiva, enakomerno zadovoljuje potrebe naju obeh in je takšen, kot vsak od naju pričakuje.

V partnerskem odnosu to pomeni ljubiti nekoga, ker je takšen, kot je, in ne zaradi tega, kar nam omogoča ali kar dela za nas. Seveda to pomeni istočasno, da nekdo ljubi nas, ker smo, kar smo, in ne to, kar mu omogočamo ali delamo zanj.

Vse ostalo pomeni, da se nekdo trudi v odnosu bolj oziroma prevzame odgovornost za odnos v večji meri na svoja ramena, kot druga oseba v odnosu.

Interes za pogovor bi morala imeti oba

Slej ko prej oseba, ki vlaga v odnos več ali se trudi bolj, dobi občutek, da daje več kot prejema. Ti je to poznano? Kolikokrat partnerji, ki so se razšli, izpostavijo ta razlog?

Vir: Shutterstock
Vir: Shutterstock

Morda ga imenujejo drugače: “Nikoli se ne pogovarja z mano.”, “Sploh se ne spomni na moj rojstni dan.”, “Nikoli mi ne prenese nobenih rož.”, “Srečen sem lahko, če skuha kosilo enkrat na teden.”, “Nikoli se ne privije k meni, ko zvečer leževa v posteljo.”, “Nikoli ne da pobude, da si me želi.”, “Če ne bi bilo mene, sploh nikoli ne bi šli na dopust.”, …

Morda gre v določenih primerih za neskladje v željah ali druge razloge (npr. neskladnost v spolnosti), vendar se bi morala partnerja tudi v tem primeru pogovoriti. Interes za pogovor bi morala imeti oba, ker sta oba odgovorna za odnos in ker očitno nekaj v odnosu ni v redu.

Nečemu se odpoveš, da dobiš nekaj drugega

Kadar imaš občutek, da daješ več, kot dobivaš, nastane problem. V vsakem odnosu, posebej partnerskem odnosu, je namreč tako, da se moraš večkrat odpovedati nečemu, da dobiš nekaj drugega s tem odnosom.

Če neprestano daješ in ne dobiš pričakovanega, se boš kmalu vprašal/a, zakaj si v tem odnosu.

Tako v partnerskem odnosu ne moreš obdržati vsega, kar si imel/a, ko si bil/a še sam/a. Odpoveš se določenim ugodnostim samskega življenja, ker v zameno dobiš nekaj, kar ti pomeni več.

Predvsem nimaš občutka, da si z zvezo nekaj žrtvoval/a, ker to preprosto ni žrtev. Če ugotoviš, da daješ in daješ, a ne dobivaš nazaj tistega, kar pričakuješ, se lahko v nekem določenem trenutku vprašaš, zakaj sploh si v takšnem odnosu.


Preberi še nadaljevanje: Ko se oglasi notranje nezadovoljstvo


 

Ni komentarjev