Sta v partnerskem odnosu res vedno dva? ~ 2. del

Na zunaj je največkrat vse v najlepšem redu. Tvoj odnos deluje navzven kot dobro namazan stroj. Problem je glas, ki se počasi, a vedno bolj vztrajno oglaša v tebi. Nekako ga nočeš slišati. Zakaj?

Notranje nezadovoljstvo je nedvomno tisti notranji glas, ki ga večina med nami noče slišati. V začetku se oglaša čisto potiho, morda samo tu in tam. Če ga že opaziš, ga morda sploh ne enačiš z nezadovoljstvom.

Ah, danes si pač takšne volje! Vreme, počutje, vse je lahko izgovor, da nisi odkrit/a sam/a s sabo. Saj je vse v redu. Jaz sem v redu. Morda ga spoznaš, morda ga celo imenuješ s pravim imenom, a zamahneš z roko in spet iščeš opravičilo ali izgovor v smislu: “Saj mi nič ne manjka! Večno pa res ne morem biti zadovoljen!”

Problem notranjega nezadovoljstva je, da je notranje. Zunanje nezadovoljstvo, ki je pogojeno z določeno zadevo od zunaj, mine s časom in se morda sploh ne pojavi več, če je razlog nezadovoljstva minil.

Notranje nezadovoljstvo izhaja iz nas in predstavlja notranjo frustracijo med tistim, kar bi zares želeli, kar zares smo in tistim, kar imamo, delamo ali moramo biti.

Če se pojavi notranje nezadovoljstvo, potem moraš čim prej ukrepati in ga premagati – to pa lahko storiš samo tako, da spremeniš sebe.

Seveda je lahko frustracija posledica razkoraka med našimi željami in tistim, kar dejansko lahko kot posamezniki. V tolažbo samo nekaj – vse se dogaja v naših glavah, kar pomeni, da moramo spremeniti nekaj v sebi, da bi premagali frustracijo.

Kako nezadovoljstvo premagati?

Notranje zadovoljstvo lahko torej premagaš samo tako, da spremeniš sebe. Najprej moraš biti iskren/a do sebe in poiskati vzrok notranjega nezadovoljstva, kar je lahko boleče in težko. Korenine so lahko včasih globoke in segajo v čas našega otroštva. Nato se moramo zavestno posvetiti temu, da vzrok odpravimo.

Predvsem moraš vedeti, da ne moreš izgubiti, čeprav bo v začetku prisoten občutek, da izgubljaš. V resnici ne izgubljaš, ker v resnici nisi imel/a. Izgubljaš samo občutek, da si nekaj imel/a.

Vir: Shutterstock
Vir: Shutterstock

Če tega ne narediš, se bo notranje nezadovoljstvo krepilo, postajalo močnejše in se oglašalo vedno pogosteje. Lahko te razžere, lahko izvabi tisto najslabše, kar si in uniči odnos, v katerega si vlagal/a več, kot bi moral/a.

Če prevzemamo odgovornost za odnos preko svojega deleža, nimamo odnosa, ki bi bil tako zelo čudovit in enkraten, kot se vidi na zunaj. Zavedamo se, da je odnos v glavnem (ali večina) rezultat tega, kar vnašamo mi vanj. Dajemo, a ne dobimo. Trudimo se, a smo spregledani. Ljubimo, ampak … smo sploh ljubljeni?

Če bi vse to odstranili, kar vnašamo sami, bi še kaj ostalo? Odgovora ne bomo vedeli tako dolgo, dokler ne bomo nehali s prekomernim dajanjem. Ne smeš se več truditi, ne smeš dajati pobud, ne načrtovati, ne spominjati. Če ne boš praznoval/a rojstnega dne, ga pa ne boš. Čez nekaj časa bo tvoj odnos razgaljen. Ostalo bo samo tisto, kar je vedno dejansko bilo.

Morda pač nikoli ni bilo …

Bolje je zaključiti to zgodbo, saj v tem primeru odnos ne bi bil več kvaliteten.

Morda bosta ugotovila, da ni ničesar, kar bi odnos držalo skupaj. Lepilo, ki si ga tako vztrajno “mazal/a”, med vama ne obstaja več. Morda bo se odnos končal. Bolje tako, kakor da bi te notranje nezadovoljstvo spremenilo v jezno bitje.

V vsakem primeru tvoj odnos ne bi več bil kvaliteten. Morda enostavno nikoli ni bil. Če ni bil, je bolje, da se zaključi. Seveda je težko, če so v odnos vključeni otroci. A verjemi, da otroci ne želijo žalostne mame in zagrenjenega očeta.

… morda pa boš prijetno presenečen/a

Lahko si prijetno presenečen/a. Morda bo partner opazil “prazen prostor”, ki je nastal. Morda bo dobil sedaj šele možnost, da se enakopravno vključi v odnos. Nadgradila bosta odnos in vzpostavila kvalitetnejše razmerje, kjer bosta oba zadovoljnejša.

Vir: Shutterstock
Vir: Shutterstock

Morda bosta odkrila nove dimenzije vajinega odnosa. Skupaj bosta odkrivala, kaj vaju je zares motilo, in dala drug drugemu možnost, da sta spet ali prvič tisto, kar sta vedno želela biti.

Morda se bosta prvič zares zavedala, da je vajin odnos stvar obeh in da sta zanj odgovorna oba. Kolikokrat rečemo to, kadar se zveze končajo. Nikoli ni samo eden tisti, ki je “kriv”. V odnosu sta vedno dva. Zakaj nam je to težko sprejeti takrat, ko smo (še) v vezi in nekaj ni v redu?

V odnosu je vedno 50:50 ali srečajva se na polovici poti. Oba vloživa enako truda v pot, da doseževa drug drugega in naju.


Preberi še prvi del članka: V odnosu se mora vse deliti na pol


 

Ni komentarjev