Svobodni trg partnerstva

Je nakupovanje paradižnika na tržnici res podobno izbiranju partnerja? In s čim lahko potemtakem plačamo ceno prave ljubezni?

Dandanes so tudi partnerji in partnerska zveza postali dobrina, ki je navidez na voljo vsakemu potrošniku. Živimo v svetu, ki dopušča ekonomski »nevidni roki« in oglaševanju vstop v najbolj intimna področja naših življenj. Če vemo, da se seks prodaja, ali iz tega sledi, da smo postali kupci na tržnici partnerstev?

Sodobni človek obožuje dvoje: svobodo in možnost izbire. Še bolje, obožuje svobodno možnost izbire in to velja za prav vsako stvar na svetu. Ko gremo nakupovat v kakšno nakupovalno središče negodujemo nad previsokimi cenami paradižnika. Za piko na i, je še slabe kvalitete. Že res, da zgleda privlačno, kakor s kakšnega oglasa za svežo zelenjavo, vendar vemo, da se po okusu nikakor ne more primerjati z domačim paradižnikom, ki naše mestne brbončice kar preseneti z vsemi odtenki arome, ki jo lahko nudi le z ljubeznijo vzgojena domača zelenjava. Vrnimo se k bistvu …

Izbira partnerja

iStock-820859508-minS partnerji ni nič kaj drugače. Na sprehodu skozi mestni center se razgledujemo po primernih partnerjih, jih ocenjujemo kakor paradižnik na tržnici. Ta je prelep, da bi bil okusen, ta pa je že malo preveč zrel, da bi zdržal do sobote. Čutimo se svobodne, ker lahko izbiramo med tako raznovrstno ponudbo. Stare omejitve in pravila izbire partnerja so končno popustile in tako si lahko za partnerja izberemo kogarkoli, katerekoli rase, družbenega statusa, starosti ali spola. Soočen s tako razširjeno in raznovrstno ponudbo partnerjev pa se sodobni človek vedno težje odloči, zato uvaja dodatne kriterije, ki bi razredčili in omejili izbiro partnerja. Če si za partnerja lahko izbereš skoraj kogarkoli, kako veš koga naj bi izbral?

Naš življenjski partner je lahko samo nekdo, ki primerno sede v kalup iluzije »ljubezen mojega življenja«.

Zato smo si postavili toliko bolj restriktivne in hkrati naivne kriterije: naš življenjski partner je lahko le tisti, ki nas bo dovolj vreden in ki bo našemu življenju le in zgolj pozitivna dodana vrednost, ki bo naše življenje le oplemenitil in začinil, ne pa ga v bistvu spremenil. Prav gotovo, takšna ljubezen obstaja in ni nobena pravljica. Vendar se takšno ljubezen zgradi, se na njej dela in jo ustvari. Ljubezen mojega življenja namreč ni dana od Boga, usode ali kakšne druge višje sile.

Kaj je prava ljubezen?

Prava ljubezen, ljubezen mojega življenja je rezultat dolgotrajnega truda in odrekanja, kompromisov in trdega, neomajnega dela.

»Prava ljubezen« je postala čaščena in je bila postavljena na najvišjo stopnico, najbolj zaželene in najbolj nedosegljive človeške vrednote. Zdi se, da je hkrati dostopna vsem, vendar se zgodi le redkim izbranim. Postala je mit, pravljica, zgodba s platna, ki otipljivemu, pod kožo krvavemu človeku ni na voljo, ker ni resnična. Kar ne bi moglo biti bolj zgrešeno. Prava ljubezen, ljubezen mojega življenja je rezultat dolgotrajnega truda in odrekanja, kompromisov in trdega, neomajnega dela.

Toda to so besede za sodobnega, individualističnega človeka. Odreči se nečemu za nekoga drugega? Prilagajati sebe, da bi ustrezal drugim? In navsezadnje pustiti se spremeniti za karkoli in kogarkoli, ki ni Jaz? Sodobni človek je bil vzgojen, da mora biti sam zase povsem zadosten in da je vsakršen poseg v to čudovito individualnost agresija, ki je ne sme za nič na svetu dopustiti.

Vendar je nemogoče, da bi človek dobro živel, kvalitetno obstajal zgolj sam zase. Vsak posameznik je del neštetih skupin ljudi, od najmanjših kot so družina, krog prijateljev, do vedno večjih, ki navsezadnje obsegajo cel svet. Vedno bolj postajamo odvisni od drugih ljudi, hkrati pa se povsem paradoksalno slepimo, da moramo povsem dobro shajati zgolj sami s seboj, ker drugače ne moremo uspešno vstopati v interakcijo s svetom. Postali smo mali bogovi misleč, da je vse, kar se zgodi v življenju, posledica naših odločitev, ločenih od kakršnegakoli vpliva družbe.

Shajamo lahko s komerkoli, če se tako odločimo

iStock-621380152-minKot takšni mali bogovi težko sprejmemo v svojo resničnost še eno božanstvo. Kruta resnica je, da smo sposobni shajati s komerkoli, ki vstopi v naše življenje, če se za to potrudimo. In tudi naš partner lahko teoretično postane kdorkoli. Prvi, ki gre po ulici, če vam je ljubo, saj se je za to, da sprejmemo v svoje življenje nekoga potrebno odločiti, ne pa čakati na božansko strelo z neba ali goreč grm, ki nam bo razodel kdo je tisti, ki nam je usojen. Odločiti se, da bomo nekoga sprejeli kot našega partnerja je namreč obljuba sama po sebi in obljub sodobni človek ne mara dajati, ker omejujejo našo svobodo – verjetno tudi zato upada število porok.

Takšna obljuba namreč pomeni, da bomo za nekoga poskusili prestaviti svoje meje in da bomo pripravljeni spremeniti svoj svet zato, da bomo lahko sprejeli svet nekoga drugega. Da bomo poskušali najti srednjo pot in se bomo pogosto odrekli svojemu prav, da bi lahko omogočili prav svojega partnerja. In na tem ni nič groznega, kakor se nam morda zdi.

Vsaka stvar ima svojo ceno, ki pa jo za razliko od materialnih dobrin lahko plačamo vsi, saj plačujemo z valuto, katero imamo vsi v izobilju, čeprav se pogosto zdi le navidez ogrožena od nihanj na trgu, restriktivne politike in omejenosti naravnih virov – LJUBEZEN.

Ni komentarjev