Zakaj sem bila z napačnim tipom?

Zato, da nisem bila sama, konec besedila … verjetno najkrajšega v zgodovini! No, če razložim malo več, me bo mogoče kdo razumel, večina pa se bo zgražala, nad mojo »nesamostojnostjo«. Da, tako pač je, deal with it!

Ko sem bila v svojih najstniških letih, se mi je blazno mudilo imeti fanta, s katerim bom zadovoljila ideal ameriških filmov, kjer bo za mano, nekoliko čudaškim, introvertiranim dekletom, pogledal sam »sveti ON«, »alfa samec«, ki je bil seveda par letnikov višje v gimnaziji. Pričakovala sem, da se bo spustil iz svojega piedestala lepote, mehkobe, razumevanja, mi podal svojo roko in skupaj si bova utirala pot do vsemogočne ljubezni, nekako tako, kot je Claire Danes gledala Jareda Leta, v seriji To trapasto življenje.

No, končalo se je tako, da je bil njegov piedestal previsok in me niti opazil ni (danes sem 100 % prepričana, da je imel že takrat dioptrijo), me je pa opazil njegov nekoliko neroden prijatelj, ki iz meni danes neznanega razloga, ni imel oboževalk, saj je bil veliko bolj privlačen, kot »sveti ON«. Ko sem čez nekaj tednov, naredila kljukico na svoji »check listi«, se mi »imeti fanta« ni zdelo tako zelo privlačno, kot sem to videla v vseh najstniških filmih.

Za fanta moraš imeti čas, skupne hobije, teme za pogovor, na splošno moraš biti zainteresiran za pogovor s človekom. Zato sva si kmalu segla v roke in ostala prijatelja, s katerim se še danes smejiva najstniškim prigodam.

Kako sem bila pametna kot najstnica!

Očitno se ti šele kasneje kolesca premaknejo v tolikšni meri, da resnično ne znaš več razmišljati ter ti socialne opazke in pritiski toliko pomenijo, da se »najdeš« z nekom, s katerim bi bilo bolje, da bi se že pred tem »izgubil«.

Po nekaj bolj ali manj zanimivih poskusih, je prišel ON, s katerim sem si sezidala gradove v oblakih, medtem ko je on iskal projektanta za najino jamo. Zakaj sem bila z njim? Zato, ker je bil preprosto lep, jaz pa nisem želela biti sama. Da, tako je, bila sem plehka in lahko sem se z njim hvalila pred prijateljicami. Ja, tudi ženske smo take, vsaj takrat, ko nam družbeno mnenje še nekaj pomeni!

V resnici nisva imela nobene skupne točke, razen tega, da sva živela razmeroma blizu in poznala iste ljudi, s katerimi sva se lahko kaj pogovarjala, če pa sva na kavo šla sama, sva bila tiho, gledala okrog. Sama sem bila popolnoma prazne glave, niti trudila se nisem, da bi našla kakšno temo za pogovor, on pa je bil pač lep.

V bistvu sem bila najbolj vesela, ko sva se zvečer razšla, on je nadaljeval pivsko odisejado s prijatelji, jaz pa sem ga zjutraj vsa spočita samo prišla pobrat, da je lahko preležal cel vikend. In kako sem bila zaljubljena! V kaj točno, še danes ne vem, ampak človeški um je resnično brez meja oz. kot je rekel Einstein, človeška neumnost je brez meja!

Večina si bo mislila, da je bil vsaj seks dober, no, tudi tam ni bilo velikih presežkov, le veliko lepih besed in pogledov. Po maminem nasvetu »da je prelep zame«, sem se le nekako odtrgala od te prečudovite roke, ki me je pitala z iluzijami in zapustila ta prekrasni obraz. Takrat se mi je trgalo srce, nobena bombonjera ni bila varna pred mojo roko in vsi robci so doživeli monsunsko obdobje. Če danes pogledam nazaj, se zdim sama sebi taka trapa, vsaka ura, preživeta s takim kretenom, je vržena stran.

Raje bi se prijavila na tečaj borilnih veščin in bi take »pimpeke« v sekundi pometala iz svojega življenja.

Aja pa še to, da ne bo bralec ali bralka ostala gola in bosa, kako se je z mano končalo; zdaj sem poročena, moj mož pa se je hvala bogu spustil s svojega piedestala še pravočasno ;). Več o tem kdaj drugič.

Ni komentarjev

Odgovori