Ljudje, morda celo moški in ženske zase, gledamo drugače na odnos moškega in ženske, na njegovo vlogo v našem življenju. Zame, pa najbrž tudi na splošno v življenju kateregakoli moškega in katerekoli ženske, je to najbolj bistven odnos, ki ga vzpostavimo v svojem življenju.
Ravno ta odnos, odnos med moškim in žensko, doživlja v zadnjih dveh, treh desetletjih precejšnje krize. Nasploh v svetu. Današnji svet je svet materializma, potrošništva, kjer se vse ocenjuje z vidika cene.
Cena je merilo vrednosti, zato se želi določiti cena vsemu. Tudi necenljivemu. Vse je dobilo kriterije, ki določajo sprejemljivost. A ti kriteriji vedno manj odražajo tisto, kar je dejansko pomembno, in vedno bolj tisto, kar je odraz zunanjega.
Drugi nam določajo, kaj je za nas sprejemljivo, kaj ima za nas vrednost. Tako je tudi v odnosu moški – ženska. Srce ni več pomembno, pomembno je vse ostalo.
Človek rabi odnose z drugimi
Človek si lahko prizna ali ne, a dejansko brez odnosov z drugimi ljudmi izgubi svojo človeškost. Potem je še samo bitje, ki se bori za preživetje. Kar nas dela človeške, so drugi ljudje.
Z odnosi uresničujemo del svojega človeškega jaza.
Bistvo odnosov je ravno v tem. Z njimi ali preko njih uresničujemo del svojega človeškega jaza, ki ga ne moremo realizirati sami, del nas samih, nekaj, kar je v naši notranjosti kot potencial, a dejansko ne more biti nikoli del našega življenja, če vanj ne vključimo drugega človeka. Paleta teh odnosov je seveda široka, ker so naše vloge tako zelo različne.
Zakaj razumemo to takrat, kadar gre za odnos starša do otroka, v odnosu do svojih otrok? Zakaj je to tako nesprejemljivo ali nepotrebno, če gre za odnos moški – ženska?
Vsi imamo potencial starševske ljubezni v sebi, vsi smo “potencialno” starši. A odnos in vse, kar iz njega sledi, se razvije šele takrat, ko imamo otroka. Takrat začutimo odgovornost do tega majhnega bitja, takrat ne moremo misliti na nič drugega, kot kako bi pomagali jokajočemu otroku, takrat čutimo v celoti svojo nemoč, takrat “zrastemo” za decimeter, ker smo tako ponosni na svojega otroka.
A tako je z vsemi odnosi, v katere vstopamo v svojem življenju. Še posebej velja to za odnos moški – ženska. Zakaj izpostavljam ta odnos?
Gre za primarno določenost, primarni odnos, nekaj, kar je vzpostavila kot naravno ravnovesje in način preživetja vrste kot takšne narava sama.
Različnost moškega in ženske
Ljudje smo skozi zgodovino vzpostavili čisto posebne kulturne, vzgojne, verske in kaj je še takšnih okvirjev in omejitev, ki so razdelili naravno enotnost moškega in ženske v umetno ločenost naravne celovitosti.
Obstaja drugačnost, različnost moškega in ženske, a hkrati obstaja enkratna naravna simbioza in s tega vidika celovitost. Seveda na nižjih razvojnih stopnjah izključno z namenom ohranitve vrste, a na človeški ravni izven tega prvotnega namena.
Čeprav različna, sta moški in ženska vezana v celoto.
Okvirji, ki so rezultat človeškega razmišljanja in omejitev uma samega v določenih časovnih obdobjih ali načinov manipulacije, ki so zrastli iz te omejenosti, so vedno premakljivi.
Kar je bistveno je, da je spol tisto, kar obstaja s trenutkom našega rojstva za vse ljudi. Z vidika drugih ljudi se ne rodimo v prvi vrsti kot človeško bitje, ampak kot fantki (moški) in punčke (ženske). Spol je tisto, kar nas v nadaljnjem življenju v največji meri določa.
Primarnost seveda ni vezana na stalnost ali trajanje. Primarnost pomeni, da gre za odnos, ki izpolnjuje v najbolj primarni biti to, česar sami nimamo in iščemo pri drugih ljudeh. Šele v odnosu z moškim sem lahko v celoti ženska ali izživim sama sebe kot žensko. Samo v odnosu z žensko sem lahko v celoti moški in izživim samega sebe kot moški.
Preberi še nadaljevanje članka: Kaj pa spolnost v odnosu? Kam v spolnost spada ljubezen?
