Ležim v postelji in strah me je samega sebe. Bližajo se najlepši prazniki v letu in neizmerno dolgi zimski večeri, jaz pa nisem naredil še čisto ničesar, da bi navezal stike. Iz same radovednosti le zberem pogum in poiščem portal ona-on. Branje navodil mi vzbuja radovednost in odločim se, da izpolnim prijavo. Tresoče roke iščejo črke, ko izpolnjujem potrebne rubrike.

V tistem trenutku nisem vedel, kdo sem, kaj iščem … in le zmedeno sem vpisal nekaj osnovnih podatkov. V trenutku me je oblila močna vročina in na čelu sem začutil znojne kapljice. »Le kaj sem storil, z imenom in priimkom sem se izpostavil številnim ljudem. Morda je med njimi kdo, ki me pozna in bo iz mene naredil aktualno temo za vsakdanje pogovore?« Takrat namreč še nisem vedel, da moj el. naslov ni viden uporabnikom, ampak le moj vzdevek.

Dolge so bile ure pričakovanja na kakršen koli odziv. Sem in tja sem sicer dobil obvestilo o ogledu mojega profila. »Nič zanimivega«, sem si rekel, in skoraj že izgubil voljo, da bi kateri sploh odgovoril.

Dan po božiču pa sem se le odzval povabilu enega izmed mojih dveh najboljših prijateljev, naj pridem na kosilo. V pogovoru mi je večkrat namignil na to temo in me povprašal, kako mi gre iskanje ljubezni s pomočjo portala. Že sem pozabil, o čem govoriva, ko me je pobaral, ali sem profil opremil tudi s fotografijo. »Ne, itak da ne«, sem ga zavrnil, »a ni dovolj, da sem se pred vesoljno Slovenijo izpostavil z imenom in priimkom, a zdaj se naj dajem pa v zobe še s fotografijo?«, sem se zgrozil že ob sami misli, da bi tako odkrito obelodanil svojo namero, da si ne želim živeti več sam in osamljen.

Prebodel me je z očmi in mi malo manj kot ukazal: »Takoj ‘fotko’ gor, brez nje ne bo uspeha, pa se lahko valjaš v milijonih.«

»Ah, brez veze, tako in tako iz tega ne bo nič, milijonov pa nimam in jih niti nočem imeti,« sem pomodroval v odgovor.