Open/Close Menu
Spoznala sva se na ona-on.com

Maruša & Rajko

Ljubezenske zgodbe

Oba z Rajkom sva imela en zakon že za sabo in sva bila do najinega poznanstva oba že ločena. Prvič sva se srečala 1.6.2007, oba v zrelih letih, oba sva nosila vsak svoj, kar precej poln, življenjski nahrbtnik, ki naju je težil.

Po 20-letnem zakonu in po enem letu od ločitve sem začutila, da živim in se spet začela z veseljem družiti z prijateljicami, ki so me s časom pričele nagovarjati, naj se prijavim na spletni portal ona–on in naj si tako najdem prijatelja. Ker mi je bilo nelagodno preko interneta spoznavati ljudi – sploh moški spol, ker so krožile razne srhljive zgodbice, se za ta korak zlepa nisem odločila.

Potem, po nekem zabavnem ženskem večeru, sem se le lotila podviga in se prijavila na portal ona-on. Hčerki sem zaplenila računalnik in si zadala, da bom točno en teden spremljala zadeve na tem portalu. Uuu, kako je bilo zanimivo in zabavno! Od nedelje do sobote se mi je javilo veliko oseb, seveda moških.

Na začetku sem vsakemu vljudno odgovorila nekaj besed, vendar sem hitro pogruntala, da tako ne bo šlo in sem naredila izbor 10 zanimivih oseb, s katerimi smo imeli debate – nekateri so bili za resne teme, nekateri pa za hece. Do solz sem se nasmejala, jokati mi pa le ni bilo potrebno. Vendar v teh dneh, v teh pogovorih ni bilo nič takega, kar bi me toliko pritegnilo, da bi sploh želela s kom vsaj na kavico. Spretno sem se izogibala takim zadevam.

Na to je Rajko dobesedno vprašal, če me lahko on spremlja namesto psa.

Potem pa je prišel sobotni večer (zadnji dan) in hop, še nekdo bi rad z mano vzpostavil kontakt. Ne vem zakaj (zadano kvoto kolegov sem že zapolnila), ampak zanimivo, da sem potrdila tega gospoda. Po začetnem vprašanju “kako si” sem ga kar takoj preusmerila v klepetalnico in ker je bilo že pozno sva tudi bila bolj kratka.

Povedal je, da je ravno prišel iz službe in je malo pogledal na ona-on ter me kliknil. Vprašal me je, kaj počnem in kaj bom počela naslednji dan, v nedeljo. Odgovorila sem, da nameravam na izlet na Bled in, da je škoda, ker nimam doma svoje psičke za spremstvo. Na to je Rajko dobesedno vprašal, če me lahko on spremlja namesto psa.

Niti trenutek nisem pomišljala in mu pritrdila, da seveda lahko. Dogovorila sva se, da ga naslednji dan po kosilu z mojim avtom poberem na dogovorjenem mestu in si izmenjala telefonski številki. Skoraj sva se pozabila predstaviti z imeni. S tem sva pogovor zaključila. Ves ta kratek pogovorček ni trajal niti 5 minut. Šele zatem sem šla preveriti še, kaj na ona-on piše o tem moškem.

Naslednji dan sem povedala hčerkama, da grem z neznancem na izlet na Bled. Bili sta prestrašeni in me gledali kot, da se mi je zmešalo. Slišala sem en kup strašnih zadev, kaj vse se mi lahko naredi. Obljubiti sem morala, da bom pazljiva.

Ko je pozvonil telefon, sem se res malo težkega srca odpravila na to srečanje. Ampak sem bila vseeno kar korajžna, ker sem si mislila: “Če bo kaj čudnega, skočim v avto in se odpeljem.”

On je stal tam pri cesti, oblečen v obleko s kravato in z brki.

Ko sem peljala proti mestu srečanja sem rahlo upočasnila, da sem videla kakšno moško čudo čaka ob cesti. No ja, bilo je sonce, precej toplo, on pa je stal tam pri cesti, oblečen v obleko s kravato in z brki. Prva misel mi je bila, da se je o letih zlagal. Ampak ne more biti nek pokvarjenec, če je za sprehod oblekel obleko z kravato. In takšnih misli sem mu ustavila in takrat sva se prvič videla ter se predstavila.

Odpeljala sva se do Bleda in se odločila, da greva malo na sprehod in na kavo, čez kakšni dve uri pa proti domu. Zgodilo se je tako, da sva prepešačila, on v obleki s kravato, jaz pa v salonarjih s tanko peto (še vedno imam spravljene) celotno pot okoli jezera, seveda je bilo tudi kave in sladoleda kar precej.

Ves ta čas je moral revež poslušati več ur mojega nakladanja (po dolgem času sem se razgovorila in izlila iz sebe na tone vsega) o sploh ne vem čemu, da je komaj kaj prišel do besede. Imel je neizmerno potrpljenje (res ga ima še danes) in zanimivo je bilo, da je kazal zanimanje za pripovedovano in je poslušal, kaj govorim. Veliko sva se tudi nasmejala. Ko se je že večerilo, se nama še ni mudilo domov, zato sva šla še na pico. Domov sva se odpravila šele ob 23. uri, pa še to ne najraje.

Od tistega dne naprej sva se slišala in tudi srečala vsak dan, že po nekaj dneh sva se počutila kot, da se poznava že 20 let. Ugotovila sva tudi, da imava istočasno junija in avgusta rezerviran dopust, ki sva ga oba načrtovala že nekaj mesecev prej. Junija sem se mu jaz pridružila na morju, tam sem ga s pomočjo njegove hčerke pripravila, da je obril brke in mi bil še bolj všeč, avgusta je šel on z mano na morje.

Od tistega dne naprej sva se slišala in tudi srečala vsak dan, že po nekaj dneh sva se počutila kot, da se poznava že 20 let.

Po morju sva začela živeti skupaj in junija bo minilo 9 let skupnega življenja. Še danes sva rada skupaj tako kot prvi dan. Oba se trudiva, da počneva, kar nama je všeč in se tako trudiva drug za drugega.

Bila so tudi precej naporna in viharna obdobja, večina v zvezi z najinimi otroci, ampak s potrpljenjem, odkritostjo in ljubeznijo sva reševala te družinske zaplete (zelo je pripomogla Rajkova potrpežljivost). Pomagalo nama je, da sva oba vedela, kaj želiva od partnerskega odnosa in kaj ne ter skušava vedno to spoštovati.

Oba imava hčerke, on eno in jaz dve, ki se lepo razumejo. Sedaj ima on enega vnučka, ki je star 7 mesecev, jaz pa 3-letnega vnuka ter 2- in 6-mesečni vnučki – skupaj torej imava 4 vnuke. Imava veliko družino, ki se medsebojno razume in veliko druži. Seveda, kot vsaka družina smo imeli vzpone in padce, ampak, če se imaš rad, se spoštuješ, lahko tudi gore premikaš.

Vesela sva, da obstaja ona-on, ker sicer ni verjetnosti, da bi se midva srečala, pa tudi, če bi se, se verjetno še opazila ne bi.

Zaupajta nam vajino zgodbo o spoznavanju in se potegujta za lepe nagrade!