Po razpadu 9-letne zveze sem se odločila, da bom poskusila partnerja poiskati na ona-on.com. Za ona-on sem se odločila, ker se mi ni dalo ukvarjati z iskanjem partnerja po klubih, za registracijo pa me je spodbudila prijateljica. Na ona-on je tudi največ izbire, poleg tega so bili tu ljudje, ki so imeli isti namen kot jaz.

Na ona-on sem jaz našla Mitjo in mu tudi prva pisala, če se prav spomnim. Najbolj me je pritegnila njegova slika, je pa res, da ni imel veliko zapisano o sebi na profilu. Ampak sem na fotki videla, da je športnik in me je to še najbolj pritegnilo.

Potem je odgovoril na moje sporočilo. Začela sva si dopisovati, ugotovila sva, da imava ogromno skupnih interesov in tudi, da živiva le dva kilometra narazen! Potem sva dopisovanje za nekaj časa prekinila. Vmes sva imela vsak svojo simpatijo, a sta se obe zgodbi končali.

Meni se je na ona-on namreč zgodilo, da sem kar naenkrat začela dobivati vsaj 30 sporočil dnevno. Kar naenkrat ogromno moškega interesa! In najprej je bil to šok, nato pa sem začela izbirati. Z nekaj fanti sem se dobila enkrat, z enim pa sva se začela redno dobivati.

A sem kmalu ugotovila, da to ni bilo to, kar sem si jaz želela. Ko sem šla v iskanje partnerja, sem namreč točno vedela, kaj si od partnerja in partnerskega odnosa želim. Zato sem to »dobivanje« tudi prekinila.

Nato sva si z Mitjo spet začela dopisovati. Preden sva se dobila na zmenku v živo, je minilo tri tedne, mesec dni, ker sva pač oba prej preizkušala vsak po svoje.

Prvič sva se dobila v lokalu v Mariboru. Ker sva oba precej zaposlena, sva si vzela le eno uro časa. Konec koncev – nikoli ne veš, kaj te čaka … A zgodilo se je to, da sem jaz (prvič v življenju) zares pozabila na uro, ker je pogovor z Mitjo tako enostavno stekel. Tako sem skoraj zamudila na pomemben sestanek. Mitja me je hitro odpeljal na domenjeno mesto in dogovorila sva se, da se še slišiva.

Takoj naslednji dan sva bila že zmenjena, da greva na Pohorje. In to se je potem dogajalo kar redno: vsak drugi dan sva hodila navkreber in trimčkala v dolino. Bilo je perfektno!

Ravno, ko sva približno drugič tako tekla v dolino, se je Mitja za mano na glas zahehetal. Na moje vprašanje, zakaj, je odgovoril: »Pa so rekli, da to ni možno. Da ni možno, da bom spoznal punco, ki bi bila tako nora, kot jaz!«

Mitja je namreč triatlonec, Ironman, ki je svoje odraslo življenje posvetil treningom. To je bil njegov prosti čas, jaz pa sem svojega tudi z največjim veseljem preživljala tako.

Najina zveza se je uradno začela – Mitja je izbral datum J – 7. aprila 2015. Pred tem sva se tri tedne dobivala in sva hodila na Pohorje, ker sva oba bolj športna tipa. Najini zmenki niso bili v kinu in na čajih, ampak na pohodih, skupaj sva tekla in tako naprej.

Po treh mesecih sva se skupaj preselila in po štirih mesecih sem jaz zanosila. Kaže se odlično, midva imava točno tak odnos, kot sva si ga želela.

Ona-on definitivno priporočam, saj je tam največ izbire, na enostaven način spoznaš ljudi, s katerimi imaš skupne interese. In res deluje! Lahko vsak najde ljubezen – če hoče. A prej mora vedeti, v kaj se spušča in kaj sploh sam zase želi. Vse ostalo pa naredi ona-on in magija.

Ne dolgo časa nazaj sva se spoznala na portalu ona-on. Prvo sporočilo je poslal Gašper. Ni trajalo dolgo, da je dobil odgovor. In začela sva klepetati. Po začetnih klepetih na portalu sva si izmenjala facebook in pogovor nadaljevala tam. Klepeti so trajali ure in ure in kmalu so dnevi postajali prekratki, da bi si povedala in izmenjala vse kar sva si želela. Ugotovila sva, da imava polno skupnih interesov in da sva se končno našli dve osebi, ki sta si popolnoma enaki po karakterju in razmišljanju.

Dogovorila sva se za srečanje popolnoma brez obveznosti, vendar sva po urah in urah pogovora (prvi zmenek je trajal 11 ur) ugotovila da sva en drugemu popolnoma naklonjena in se sprejemava takšna kot sva. Sledil je še drugi zmenek, kjer sva se odločila, da stopiva na skupno pot, saj imava res ogromno skupnega in se že skoraj preveč odlično ujameva. Večkrat si poveva, da še zdaj ne moreva verjeti, da je mogoče, da se najdeta popolna tujca in že po pogovoru ugotovita, da to le ni tista ljubezen pri kateri je na začetku vse rožnato, nato pa pride do razhajanja. Prvič v življenju res oba čutiva, da je to-to in kljub temu, da sva skupaj komaj toliko časa, naju ni sram povedati, da že razmišljava o skupnih planih za prihodnost. Oba se zavedava, da bova na najini skupni poti prišla do določenih preprek, vendar veva, da jih bova s skupnimi močmi premagala ter vsem dokazala, da je v življenju kdaj potrebno tudi ‘tvegati’ in poslušati svoje srce ter se ne ozirati na okolico. Dokončna potrditev ljubezni pa bi bila seveda poroka, na katero vsekakor ne bova čakala predolgo. Oba slediva motu: vsak je svoje sreče kovač!

Sem Tanja, stara 43 let in pred devetimi leti sem začela pisati novo poglavje v mojem življenju. Na začetku moje zgodbe se želim zahvaliti ekipi ona-on.com za vašo spletno stran, ki je nama omogočila, da sva se našla.

Pisalo se je leto 2009. Razočarana ženska, mama treh mladoletnih otrok, samohranilka brez službe, polna bolečine in strahov, a kljub vsemu z močno voljo in optimizmom, sem nekega večera brskala po netu.

Otroci so že mirno spali, jaz pa sem iskala predvsem portale za zaposlitev. Ne spomnim se, kako sem odprla stran ona-on, a v trenutku se mi je porodila ideja, da se registriram in poiščem nova prijateljstva, predvsem za klepet. Takrat niti pomislila nisem, da bi iskala resno zvezo.

Kar tako, za kratkočasje, sem klikala uporabniška imena. Zanimivo, kakšne vzdevke uporabljamo v take in podobne namene. Sama sem se registrirala pod imenom milina.

Pri iskanju morebitnih prijateljev sem bila pozorna predvsem na starost in tako mi je padlo v oči ime tomylord 71. Ok, pa te kliknem, sem pomislila.

Tomylord se je odzval in izmenjala sva par besed. Tako sem večer za večerom klikala in si pisala z množico uporabnikov, ko me je spet zamikal tomylord71.

Izmenjala sva MSN kontakta in se začela zasebno pogovarjati, da sva se umaknila ostalim uporabnikom, ki so kar klikali na moje ime in motili najin pogovor.

Predstavil se mi je Tomaž, doma iz okolice Cerknice, takrat star 37 let. Ojoj, sem pomislila, kje pa si, na drugem koncu Slovenije, jaz pa Prekmurka iz Lendave … iz te moke ne bo kruha …

A kljub temu naju je vleklo k tipkovnicam, pozne večerne ure so bile namenjene samo še najinemu dopisovanju.

Dopisovanje je trajalo slabe tri mesece. V tem času sva se kar dobro spoznala po opisih. Nato sva si končno izmenjala telefonske številke. Poklicala sem ga … v grlu je bil cmok, v želodcu kamen … a njegov glas me je očaral.

Končno sem slišala moškega, ki mi je tedne vlival dobro voljo in me vzpodbujal v trenutkih, ko sem bila obupana in žalostna, ki se je z mano smejal in veselil ob srečnih trenutkih. Od takrat ni minil dan, da se ne bi vsaj enkrat slišala.

Nekega dne sem mu omenila, da bi bila zelo vesela, če pride do mene, da se osebno spoznava, čeprav je med nama ogromna razdalja. Bil je navdušen in dogovorila sva se za nedeljo 24. maja.

V redu, ni panike, saj sem dobra v peki in kuhanju, ni problem. A bolj se je bližal dan, bolj sem bila na trnih, a delam napako, a je tako prav …

Končno – nedelja okrog poldneva, klic, da je že zelo blizu, pravzaprav tik pred ciljem … utrip je znorel, kolena so se zmehčala, komaj sem dihala. Na vratih se je pojavil Tomaž – visok, vitek moški z nasmehom na obrazu, ko sem odprla vrata.

V istem trenutku se je rodila ljubezen, brez zadržkov sva se objela in kar nekaj trenutkov tako obstala. Metuljčki so ščemeli po trebuhu, glas je drhtel … Preživela sva čudovit popoldan.

Poslovil se je z obljubo, da se kmalu vrne. Nisva več mogla, da ne bi bila skupaj, počasi sva ga zbližala z mojima sinovoma in hčerko.

Želja, da zaživimo skupaj, je vse bolj rasla in po enem letu sem spakirala stvari in odselili smo se k njemu v hribe, v majhno vasico sredi notranjskih gozdov.

Priznam, da je bilo kar hudo, predvsem za otroke, a močna ljubezen in pozitivna energija sta nas držali pokonci, da smo se vživeli v novo okolje, popolnoma drugačno od idiličnih prekmurskih ravnic. Bili so vzponi in padci, vrtnice in trnje, a z močno voljo smo šli skozi viharje in sončne dneve.

Po enem letu skupnega življenja smo dobili mali biser – rodila se nam je Zala. Danes je mladina že odrasla, starejša hči pridno študira, dvojčka zaključujeta srednjo šolo, mala nagajivka bo pa letos prvič prestopila šolski prag.

Pa midva?

Najini mladini stojiva ob strani. Želiva jim biti zgled v potrpežljivosti in skromnosti, najine pridne roke so nam spletle majhno gnezdece, kjer se vsak od nas počuti ljubljen in zaželen.

Preprosto se imava rada, najina ljubezen je močnejša od preizkušenj, ki so jo že nemalokrat hotele omajati. Verjameva, da skupaj zmoreva, da kozarec ni nikoli na pol prazen, ampak na pol poln. Iz težav se dvigneva še močnejša in še bolj ljubljena.

Želiva se skupaj postarati, čeprav sva še mladostna in pred nama je še veliko zastavljenih ciljev in načrtov. Predvsem pa želiva ostati zvesta samemu sebi in drug drugemu.

Mineva že osmo leto, odkar sva se spoznala, a v nama je še vedno tista mladostna iskrica zaljubljenosti. Upam, da bova skupaj napisala še veliko prijetnih zgodbic, začinjenih z ljubeznijo in mladostno nagajivostjo.

Sestra me je nagovorila, da se vpišem v portal ona-on. Sprva je kazalo zelo slabo, skoraj nobena punca mi ni hotela odpisati na sporočilo.

Potem pa sem opazil Sabino. Takoj so me pritegnili skupni interesi (ljubezen do kužkov, ples, pohodništvo) in poslal sem prvo sporočilo.

Odpisala mi je in takoj sva se začela pogovarjati do poznih večernih ur. Po kakšnem tednu klepetov, sva se dogovorila za prvi zmenek. Kmalu zatem (drugi zmenek) sva šla že na prvi tečaj plesa …

Potem je šlo samo še na bolje.

Ona: Brskala sem med kandidati in ga zagledala. Njegov profilni opis me je zelo navdušil, da o zunanjosti niti ne govorimo! Poslala sem mu sporočilo in upala na najboljše.

Ko sem prejela njegov odgovor, sem bila presrečna! Sprva sem prav težko verjela, da me je izbral. Tako lep fant je izbral mene! Pa še bobnar je! Sanjsko!

Začela sva si dopisovati. S pogovori sva ugotavljala, da imava veliko skupnega. Bolj, ko sva se pogovarjala, več sva si imela povedati. Vsak dan se mi je zdel lepši in lepši … zdaj je pa NAJLEPŠI in samo MOJ!

Sčasoma sva si izmenjala telefonske številke in nadaljevala pogovore prek sms-ov.

Čez nekaj časa sva se dogovorila za zmenek. Bila sem vsa iz sebe. Tisti večer, ko sva se srečala, sem ga nekaj minut samo opazovala. Kako je lep, visok, izgleda tako skrivnosten, le kaj ima za bregom? Ko sem zbrala pogum, da sem vstopila v bar in pristopila do njega ter ga pozdravila … ko sem slišala njegov globok glas, sem prav zadrgetala. Bila sem tako nervozna, da nisem vedela, kaj reči, zato je večinoma pogovor vodil on.

Čez nekaj časa sem se malce sprostila in uživala v trenutkih z njim. Zmenek je bil krasen! Ko me je pripeljal domov, sem samo čakala, kaj bo rekel. Se je imel dovolj lepo, da bi šel z mano še na en zmenek?

Očitno ja. J Čez nekaj dni sva se dogovorila za ponovni zmenek. Ta je bil še lepši! Peljal me je v kino. Bolj kot na film sem bila osredotočena na njega, saj sem večino časa gledala njega, J Po filmu sva šla še na kratek sprehod ob obali, kjer me je tudi prvič poljubil.

Bila sem kot v oblakih in še nekaj dni so se mi tresle nogice. Najini pogovori so postajali vedno bolj intimni in vroči, spraševala sem se, če in kdaj me bo vprašal, ali bi bila njegovo dekle. Ker se je bližalo valentinovo sem upala, da se bo to zgodilo v romantičnem slogu točno na ta dan.

Ampak nekaj dni pred valentinovim se je nehal oglašati. Zajela me je panika! Kaj je narobe?! Ker sem mu že na začetku najinih pogovorov povedala, da imam epilepsijo in da me je zaradi tega nekaj fantov zavrnilo, sem se ustrašila, da je tudi z njim tako.

Potem pa je prišlo valentinovo in on mi je sporočil, da pride na obisk. OLAJŠANJE! SREČA! Naval adrenalina … kaj naj oblečem, kako naj se uredim, da ga bom čim bolj očarala, saj vemo, da je moškim zunanji videz zelo pomemben, čeprav tega velikokrat nočejo priznati. J

Ko se je pojavil pred vrati, je v rokah držal darilno vrečko s škatlo za čevlje. OMG! ČEVLJI! Sanje vsake ženske J Kako je vedel?! Od sreče sem vsa žarela in ostala sem popolnoma brez besed! Ne samo zato, ker je prinesel tako krasno darilo, ampak predvsem zato, ker je prišel! MOJ ANDREJ! S tresočimi prsti sem začela odvijati darilo … res je … škatla za čevlje … le kakšni so … odprimo to škatlo … OMG!!! VESOLJSKA LADJA IZ FILMA STAR WARS!!! …

Ne morem opisati mojega presenečenja, izraz na mojem obrazu bi pa znal orisati samo Andrej. J Pozneje ta dan mi je povedal, da se mi nekaj dni ni oglašal zato, ker je bil zaposlen z izdelavo teh »ČEVLJEV«. J No, to valentinovo mi bo resnično ostalo v večnem spominu!

Čez nekaj dni je odšel na delo v Avstrijo in mi povedal, da ko se vrne, me čaka presenečenje. Seveda sem ga zelo težko čakala … pa ne samo zaradi presenečenja, čeprav se je izkazalo, da je bilo to najlepše presenečenje v mojem življenju!

Točno na 29. februar, na prestopni dan v letu 2016, me je zaprosil, da bi postala par. Ostalo je krasna pravljica!

__________________________________________________________________________________

On: Bil sem na delu v Innsbrucku, ko sem si zaželel, da bi imel punco. Do takrat mi punce niso namenjale veliko pozornosti, sem namreč introvertna oseba.

Ko sem se vrnil iz Innsbrucka, sem čez en teden na portalu ona-on.com dobil sporočilo od Maše. Ne spomnim se, kaj mi je napisala kot uvodni stavek, ampak po ogledu njenega profila in že zato, ker mi je ona pisala, sem se le odločil, da se včlanim in ji odpišem. Izkazalo se je, da je bila to najboljša poteza, ki sem jo kdaj naredil.

Sledilo je spoznavanje preko klepetalnika, čisto običajne stvari, kot so hobiji, hecanje … veliko hecanja, ker se je izkazalo, da imava enak smisel za humor.

Po nekaj dnevih sem jo povabil na zmenek. Ta zmenek je bil nekaj posebnega. Pa ne zaradi lokacije ali stvari, ki sva jih počela. Bil je poseben zato, ker ob njej nisem čutil napetosti, nervoze, nisem se počutil v zadregi. Bil sem sproščen in, kar je zelo neobičajno zame, govoril sem večinoma jaz.

Zdelo se mi je, kot da jo že nekaj časa poznam. In sem jo hotel še bolje spoznati. Sledil je drugi zmenek v kinu in prvi poljub. Kasneje sem izvedel, da so se ji po tem zmenku noge tresle še nekaj dni.

Že takoj na začetku mi je povedala o stvari, zaradi katere ji veliko fantov ni več pisalo ali jo je zavrnilo: epilepsija. Ko mi je omenila, da jo ima, sem takoj šel na Wikipedijo in prebral par osnovnih stvari. Ni se mi zdelo popolnoma nič takega, zaradi česar bi nanjo gledal kot na bolnico.

Odkar sva skupaj, je imela že nekaj napadov in nobeden me ni pretresel, niti prvi, čeprav ga nisem prej še nikoli ne videl in ne doživel.

Vsak dan se nama zgodi nekaj novega in nikoli nama ni dolgčas, vedno poskrbiva za to. Z njo sem srečen.

»Spoznala sva se marca, ko sva prišla v stik preko ona-on.com. Kar hitro sva si izmenjala Facebook kontakt in začela ogromno čvekati. Nikoli nama ni zmanjkalo besed, nekoliko kasneje sva si izmenjala telefonski številki in kmalu odšla na prvi zmenek. Oba sva bila brez pričakovanj. Najin skupni čas je minil tako hitro, da so naju nagnali iz bara, kjer sva se dobila«, razlaga Romana.

Preden sva se spustila v zvezo, sta minila dva meseca, ker sva bila oba zelo previdna. Iskric pa je bilo čedalje več. Pritegnila naju je medsebojna preprostost in odkritost.

Ker sva oba čutila da je to to, sva kar hitro začela planirati skupno prihodnost, kmalu pričakujeva naraščaj.

Na ona-on sva se prijavila, ker sva oba končala dolgoletno vezo, vsak po svoji strani. Težko je v taki množici ljudi najti sebi sorodno dušo. A nama je uspelo.

Spoznala sva se v mesecu ljubezni, v mesecu maju. Prvi kontakt je vzpostavil Ivan. Po dolgih pretipkanih nočeh se je le opogumil in me povabil na pijačo. Tisti dan nama je obema ostal v spominu – on v modri srajčki, jaz v oranžni majčki … igriv nasmeh in zapeljiv pogled je v obema zbudil ogenj ljubezni, ki še danes gori.

Po kratkem druženju sva šla vsak svojo pot. Najina pot se je ponovno združila čez nekaj mesecev, ko mi je Ivan čestital za rojstni dan in tako je najina zgodba ponovno oživela in se še danes srečno nadaljuje. Ljubezen naju je združila, ker sva oba verjela vanjo.

Sedaj sva skupaj že dobra tri leta. Vesela sva, da sva se našla preko vas in upava, da se bo na ta način našlo čim več parov.

Kaj naju je potegnilo skupaj? Oba sva “na izi”, za hece, imava pozitivno energijo, gledava optimistično na prihodnost, tudi vsak že po dva otroka iz prejšnjih vez, s katerimi se odlično razumemo, hodimo na izlete in se družimo.

Poroka? Z veseljem se bova poročila, če dobiva sanjsko poroko, pa še toliko rajši.

Na ona-on sem se prijavila na pobudo moje sestre, ki je preko vašega portala spoznala svojo ljubljeno osebo. Po pravici povedano sem si dva meseca samo ogledovala in zavračala ponudbe, saj mi je bilo neugodno iti na zmenek z neznancem. Nato pa me je ogovoril Miha.

Miha se je na ona-on prijavil, ker je bil že tri leta vdovec in je v reviji prebral oglas. Sprva ni imel veliko sreče z izvoljenkami, nato pa je opazil mene in mi napisal sporočilo. En teden sem rabila, da sem mu odpisala, potem pa je vse kar hitro potekalo. Izmenjala sva si telefonski številki in se dogovorila za sprehod okoli blejskega jezera.

Čas je hitro minil, saj sva si imela veliko povedati in ugotovila sva, da imava veliko skupnih interesov. Kmalu je Miha prišel k meni na obisk in spoznal moja dva sinova, čez čas pa smo še mi spoznali njegovega sina in odšli skupaj na morje.

Trenutno smo skupaj za vikende, ki jih izkoristimo za potepe v naravi in uživamo vsak trenutek. Čez čas pa si želiva ustvariti skupni dom.

Zelo sva hvaležna vašemu portalu ona-on saj se brez vas ne bi spoznala. Veliko ljudem priporočava vaš portal in nekateri izmed njih so ravno tako našli svojo ljubljeno osebo.

Po težki izgubi moje drage mame, s katero sem živela z otrokoma po ločitvi v skupnem gospodinjstvu, skrbela zanjo, jo negovala do zadnjega, je po njeni smrti kar na lepem ostala praznina, ki sem jo želela zapolniti.

Že pred tem, sem šla nekajkrat na kavo in doživela slabe izkušnje. Potem sem nekaj časa mirovala. Kot sem že dejala, po izgubi mame, pa me je nek notranji glas po druženju v juniju 2013 ponovno »pripeljal« do ona–on.com.

Imela sem nekaj pošte tam, pa nekaj kontaktov, a niti nisem prišla nazaj z namenom, da najdem partnerja; bolj iz radovednosti in želje po klepetu. Iz radovednosti sem »brskala« po profilih, ko sem našla Srečka. Ker se sama ukvarjam z ezoteriko, me je pritegnilo pri njem, da ga, tako kot mene, zanimajo meditacije. Sem si rekla: »S tem človekom se bova imela o čem pogovarjati.« In sem mu napisala nekaj stavkov.

No, Srečko se ni odzval in bila sem nekoliko razočarana, ker pa sem nekoliko starejša od njega, pa še slike nisem imela na profilu, sem menila, da je to tisto, kar ga je zmotilo in se ni odzval. Večinoma vsi moški želijo videti, s kom si dopisujejo, čeprav lepota izhaja od »znotraj«, pa marsikdo tega ne ve .

Konec junija 2013 sem odšla na dopust, se vrnila … Srečko ni odpisal, pa sem nekje v septembru 2013 ponovno napisala mail. Ni moja navada, da »tiščim« z glavo v zid, sploh, če ne dobim nobenega odgovora. In spet ni bilo nič. Pa tako mi je bil kot človek zanimiv … ko ti nekaj ni takoj dosegljivo, je še bolj zanimivo.

In sem poizkusila še tretjič: V začetku novembra 2013 sem mu napisala še enkrat in si rekla, zadnjič. »Zbudil« ga je moj stavek, ki je vseboval besedo: Škoda.

Končno se je odzval, nisva si na veliko dopisovala, ampak sva se zmenila za kavo in klepet kar v živo. Ne jaz ne on nisva nič pričakovala od tega zmenka. Še vprašal me ni, če mu pošljem sliko preden pridem na kavo.

To se mi je zdelo tako čudno, a mi je kasneje povedal, da sem ga prepričala z glasom, ko sva se pogovarjala prek telefona . Malo je bil skeptičen glede let; pravi, da je pričakoval nekaj povsem drugega, kot se je potem zares pojavilo pred njim . Ko sva se dobila, se spoznala, sva že na prvem srečanju imela veliko teme za pogovor. Pogovarjala sva se, kot da se poznava že vrsto let.

Oba z težkimi preizkušnjami življenja, nisva želela ničesar prehitevati. Videvala sva se, hodila na sprehode, na kavo, tudi v kino sva šla, pa čeravno tam nisem bila pred tem že vrsto let. Počasi sva se spoznavala. Vedno bolj sva si bila všeč, iskrica je najbrž preskočila že mnogo prej. In sedaj sva par že skoraj dve leti in pol.

Ne živiva še skupaj, videvava se, kolikor nama dopušča čas, se vsakodnevno slišiva. Vikende preživljava skupaj, tudi kakšen dan med tednom. Najini otroci so odrasli in medsebojno razumevanje je dobro; družimo se, praznujemo skupaj in lepo nam je.

V tem času se nisva sporekla: Lepa beseda lepo mesto najde.

Poroka: Resno se o tem nisva pogovarjala, hecala sva se pa že na ta račun. Morda pa tudi, zakaj pa ne? Saj, če je razumevanje, ljubezen, sreča in zadovoljstvo, je lahko poroka tista pika na i, ki lahko popestri lepo partnerstvo.