Na prvi zmenek sva šla na kavo. Nisva rabila veliko časa, da sva ugotovila, da se med nama krešejo iskrice. Po treh zmenkih sva se odločila, da se podava na skupno pot.

Med romantično skladbo me je celo upal prijeti za roko, kar mi je na obraz narisalo precejšnjo rdečico. Kasneje mi je povedal, da sem mu bila tako zelo všeč, da ni hotel izpustiti priložnosti.

Že prvi dan mi je »padel v oči« gospod z zelo natančno izdelanim profilom, v katerem so izstopale napisane mnogoštevilne dobre lastnosti. Poslal mi je »gov«. »Ta pa izgleda idealen,« sem si rekla.

Čakala so me 3 sporočila, eno še posebej zanimivo. Hitro sem odtipkala nazaj in po par natipkanih sporočilih, sva dejansko začela spoznavati drug drugega.

Prvi korak je seveda naredil on in me povabil na kavo z motorjem. Iskra je preskočila, ko sva v Tivoliju jedla čokoladne palačinke brez pribora, čokoladna od ušesa do ušesa.

Želela sem le spoznati moške za družbo in sploh nisem iskala resne zveze. Potem pa sem na poletni večer dobila sporočilo, ki je bilo povsem drugačno od drugih.

Prvi mi je pisal Martin. Dopisovala sva si kakšen mesec, parkrat je predlagal, da bi se videla, jaz sem bila pa še malo previdna in trmasta.

Med dopisovanjem sva ugotovila, da sva vse otroštvo in mladost živela 500 metrov narazen, a se nikoli nisva “srečala”. Iskrica ni preskočila. Preskočila pa je tekom dvomesečnega dopisovanja.

Nikoli nisem verjela tistim »pravljicam«. No, vse do trenutka, ko sem zagledala Boruta.