Od svojega 60. leta sem živela zadovoljno. Življenje mi je naklonilo zdravje in srečo ob dveh vnukinjah, sinu Franju in snahi Barbari. Živela sem svobodno in lagodno, uživala sem prijetna leta v pokoju.

Manjkal pa mi je človek, ki bi mi bil blizu. Da ga pogrešam, sem se zavedala, ker sem sedala za računalnik in pogledovala po različnih družabnih omrežjih. Spomnim se treh moških, ki sem jih imela približno eno leto za prijatelje.

Prvi je bil star okoli 50 let, ogrel me je z nekaj pogovori o spolnosti in povabilom na srečanje, ki pa se ga ni udeležil. Drugi me je zanimal, ker je prehodil špansko pot Camino. Večkrat sva šla v hribe, a najina srečanja so se prekinila, ker si ga nisem predstavljala kot mojega ljubimca. Pa tudi on me niti za roko ni prijel. Tretji je bil izhod v sili. Povabila sem ga, da se malo spoznavava, a mene sčasoma ni več privlačil.

Že prvi dan mi je »padel v oči« gospod z zelo natančno izdelanim profilom.

Pogledala sem na spoznavni portal ona-on. Že prvi dan mi je »padel v oči« gospod z zelo natančno izdelanim profilom, v katerem so izstopale napisane mnogoštevilne dobre lastnosti. Poslal mi je »GO?«. »Ta pa izgleda idealen,« sem si rekla. Pravi izziv bi bil spoznavati tudi njegove slabe lastnosti.

Na to sem mislila in mu napisala dva šaljiva stavka. Na srečo jih ni prejel, ker jaz še nisem bila včlanjena na tem portalu. Ta gospod se mi je zdel tudi zelo zahteven glede izbire partnerice, a zanimiv. Pogum me je minil, ko sem razmišljala o svojih lastnostih.

Pogum me je minil, ko sem razmišljala o svojih lastnostih.

Očitno pa je brez moje vednosti avtomatično dobil od mene povabilo za čvek. Njegov odgovor je bil: »Seveda. O kateri temi bi se pa rada pogovarjala?« Začela sva pogovor, v katerem sem najprej iskreno povedala, kaj me skrbi.

Po približno enem tednu sva se srečala na Trojanah. Ko sva se prvič zagledala, sva se objela, krasno sem se počutila in »samozavestno« rekla: »Najlepša ta hip!« Pogovor je potekal sproščeno. Govorila sem lahko tudi o svojih najbolj intimnih stvareh. Planinski izlet s Trojan na Čemšeniško planino se je končal z maminim poljubom, objemom in povabilom na planinski pohod v ponedeljek. Od najinega srečanja je ostal prvi del besede: SREČA.

Naklonjenost sva si izražala z objemi in poljubi in zgrešila pot do avtomobila.

Po dveh dnevih sva šla na planinski izlet na Debelo peč. Pri vračanju z vrha je začelo deževati. Naklonjenost sva si izražala z objemi in poljubi in zgrešila pot do avtomobila.

Po trikratnem poskusu nadaljevanja poti, vračanju in prehojenih mnogih kilometrih sva videla, da sva popolnoma mokra, da se bo kmalu začelo mračiti in da je mogoče do prve »civilizacije« več kot 10 km. Odločila sva se, da je zadnji čas, da se vrneva po poti, po kateri sva prišla z Debele peči.

Tik pred nočjo sva prišla do planinske koče. V objemu in intimnih pogovorih sva preživela najino prvo, čudovito in nepozabno skupno noč. Na poti proti Moravčam sva se ustavila, pojedla nekaj grozdja in si zaupala svoje občutke.

Na poti proti Moravčam sva se ustavila, pojedla nekaj grozdja in si zaupala svoje občutke.

Njegove najlepše besede so bile, da se je z menoj pogovoril v dveh urah več, kot s svojo ločeno soprogo v 25 letih in da se mu je izpolnilo hrepenenje. Da se želi umiriti, videti in delati dobro.

Jaz sem mu povedala, da se mi je spremenil svet, da je v tem svetu predvsem on, da sem takšno pripadnost človeku občutila le enkrat v preteklem življenju. Da želim biti z njim tudi, ko bova stara in bolna.

Zdaj živiva skupaj nekaj dni v tednu, ker Tomaž ureja hišo, ki jo bosta z ločeno ženo prodala. Preživljava čudovite dneve in noči. Spoznavanje najinih slabih lastnosti nama je obema v izziv in prepričana sem, da bova probleme znala reševati brez hudih bolečim. Da bo iz zaljubljenosti rasla ljubezen, da jo bova znala negovati in varovati ter se približevati idealu brezpogojne ljubezni.