Ona: Priznam, da sem bila, ko sem se vpisala na ona-on, razočarana zaradi zadnje neprijetne ljubezenske izkušnje. Začela se je zima in zavedala sem se, da imam samo dve možnosti. Ali še naprej pestujem neprijetne občutke ali se prisilim in ‘splezam nazaj na konja’.

Odločila sem se biti pogumna in zadevo zastavila zares. Prvič sem objavila tudi svojo fotografijo, plačala članarino, določila kriterije, od katerih ne odstopam, in jasno povedala, kaj si želim, profil pa obarvala še s ščepcem humorja.

Prvi mi je pisal Martin in nekaj v njegovem pisanju mi je dalo vedeti, da ima tudi on smisel za humor, je intelektualec in ima stvari v življenju precej pošlihtane, kar mi je bilo pri partnerju pomembno, seveda poleg splošne ‘normalnosti’.

Dopisovala sva si kakšen mesec, parkrat je predlagal, da bi se videla, jaz sem bila pa še malo previdna in trmasta.

Dopisovala sva si kakšen mesec, parkrat je predlagal, da bi se videla, jaz sem bila pa še malo previdna in trmasta. Ko pa me je po mailu nekaj razjezilo in sem zacepetala, se tega ni ustrašil in pobegnil, ampak me pomiril in umiril žogico, kar me je – priznam – pošteno podžgalo. Všeč so mi moški, ki ne kuhajo mule ob vsaki težavi in znajo ravnati prav, tudi ko pride na plan kakšno čustveno, ne preveč prijetno stanje. Pristala sem na srečanje.

Vse ostalo je potekalo filmsko. Povabil me je v opero, kar me je presunilo. Ne samo, ker ni izbral navadne trafike s kebabom, ampak ker mi je dal s tem občutek, da sem vredna investiranja. Ko sva se srečala, sva bila oba rdeča – pa ne le od zardevanja, jaz sem si kupila zase neznačilno živo rdečo obleko, on pa je nosil rdečo bundo. Najprej nama je bilo sicer malce nerodno, a me je že tudi med predstavo malce mehčal, s tem da mi je odstopil boljši sedež in prinesel čokoladico.

Po končani predstavi mi je bilo jasno, da bi bilo dobro malce sprostiti situacijo, in predlagala sem, da greva na pivo. Pozneje mi je povedal, kako všeč mu je bil ta moj stavek, ker je tudi sam pivoljub, pa še bal se je, da sem ena tistih žensk, ki žulijo samo vodo in solato ter vlečejo žilice in kožo s piščanca.

Vse ostalo je potekalo filmsko. Povabil me je v opero, kar me je presunilo.

Klepetala sva še dolgo po zaprtju gostilne in že takrat sem pomislila: »Hmmm, tole bi se pa prav lahko izšlo!« Ob prvem slovesu sva bila sicer malo lesena – pokvarila sem mu celotno koreografijo, saj je načrtoval, da me pelje domov, pri tem pa me v avtu prosi, naj mu podpišem izvod svoje knjige, ki jo je našel, kupil in prebral, ne da bi mu karkoli povedala o tem. Na tej točki sem imela že čisto mehka kolena …

Že tisto noč mi je napisal, da bi si srčno želel spet srečati z mano. In rekla sem: »Prav.« Naslednjič, ob kozarcu penine, mu je bilo kar malo nerodno, ker ni vedel, kaj točno mislim, jaz pa sem spet rekla: »No, prav.«

In tako se je začela najina zgodba, ki sva jo dokončno zapekla na sobotnem izletu v Trst in Devinski grad. Tako zelo všeč mi je bilo, da je poskrbel za vse in sem se ob njem počutila kot princeska. Pa ne samo takrat, še zdaj mi daje ta občutek. Čez nekaj mesecev sem se preselila k njemu in septembra se bova poročila.

On: Kaj naj stori starejši mladenič, ki mu je šel zakon rakom žvižgat? Med tremi pogostimi možnostmi – vdanost v usodo, pobeg v omamo ali novo življenje – sem izbral slednjo. V svojem okolju nisem videl ravno realističnih možnosti, da najdem novo sopotnico, zato je bilo treba pokukati v svet. Ker diskoteke niso več ravno v modi, gasilske veselice pa so daleč, sem pogoltnil cmok in podobo na ogled postavil na portalu ona-on.

Sanjalo se mi ni, kaj naj pričakujem – nespodobne ponudbe, praznino, posmeh, nore avanture ali kaj drugega. Nihče od tistih, ki jih poznam, ni nikoli omenil ali priznal, da uporablja tako storitev. Razen enega, ta pa je na neki mednarodni podobni platformi, ki ne deluje več, dobil ženo, ki ga je izkoristila in zavrgla. In ugotovil sem, da nimam niti kake poštene fotografije. Samo s kakih hribovskih podvigov s čelado ali curki znoja po glavi; ali je ob meni sin ali napol razigrana druščina.

Moji nelagodni občutki so bili odveč. Z nekaj »kandidatkami« sem si izmenjal življenjske zgodbe in pričakovanja. Vse so bile o tem z menoj na srečanjih odkrite, jaz pa z njimi. Kot moški »stare šole« se obojestranske odkritosti nisem preveč nadejal, čeprav je to najboljši način za kakovostno zvezo ali vsaj znanstvo. Saj niti ne vem več, kaj naj si predstavljam pod »staro šolo«.

In potem je prišla ona. Fotografija na profilu je bila prepričljiva, videti je bilo, da jo prežema neko veselje. Nujno potrebna lastnost. Bi morda …? O, kako me je mrcvarila z dopisovanjem, preden sva se prvič srečala. Prepričan sem bil, da me ocenjuje in premerja z vseh kotov, jaz pa ne upam in ne želim povedati vseh svojih zgodovin in prihodnosti, dokler je ne vidim v živo. A je veljalo vztrajati, tako zaradi iskrivih sporočil kot zaradi ravno prave mere skrivnostnosti in izmuzljivosti.

Čeprav sva si telefonski številki kmalu izmenjala, sva vztrajala kar nekaj časa na »asinhroni« komunikaciji. Njena lastnost, ki mi je bila najljubša? Vem, da se sliši neverjetno, morda celo bizarno: njeno poznavanje pravopisa, bogastvo besednega zaklada in okretnost v izražanju.

Če bo to preživela, potem misli resno.

Zdelo se mi je prav, da jo povabim v opero. Jaz že dolgo nisem bil, čeprav mi ni tuja, ona pa je razkrila, da jo to veseli. Na nesramno mrzel februarski dan sem jo počakal pred Opero, nesramno neprimerno opravljen v bundi in kavbojkah. Če bo to preživela, potem misli resno (saj sem imel črne čevlje in belo srajco).

Je preživela. Še več, prav hitro sva se ujela, položila karte na mizo in ugotovila, da naju čaka zanimiva skupna prihodnost. Novo življenje, bi lahko rekel. Drug drugemu sva hvaležna, da si znava zastaviti in razrešiti vsa vprašanja, tudi neprijetna.

Čudovita je in ravno prava zame.