Pisalo se je 18.10.2017, ko sem listal in gledal slike po ona-on. Seveda sem to po navadi delal zvečer, ko sem imel čas in sem že po hiši postoril, kar sem si zadal. Gledal in gledal sem slike, primerjal, ali bi bila prav ta oseba prava in tako sem iskal nekaj mesecev.

Takrat sem pozno zvečer opazil njo in si rekel, samo njo še kliknem. Prvi korak sem naredil jaz – logično, moški mora biti prvi. Na njenem profilu me je pritegnila fotografija, ki je bila malo odštekana, in brez očal.

Ko sem ji hotel napisati sporočilo, sem se zamislil: »Ja, kaj ji pa naj napišem?« Običajno sem napisal »Zdravo, si za spoznavno kavo?«, tokrat pa sem ubral drugačen pristop. Glede na njen profil sem ji malce hudomušno napisal »A mene čakaš?«in si mislil, kar bo pa bo.

Sam sem imel na profilu zapisano, da sem drugačen moški, da sem malo čuden in da so mi postavljeni cilji glede partnerice zelo važni. Zapisano sem imel, kaj pričakujem od svoje nove partnerice, kateri bom predal svoje srce, in nikakor nisem odstopal od svojih meril. NI GREH PROBAT, GREH JE NE PROBAT!!

Glede na njen profil sem ji malce hudomušno napisal »A mene čakaš?« in si mislil, kar bo pa bo.

Že čez nekaj trenutkov sem dobil njen odgovor, ki je tudi bil malo hudomušen: »Mogoče pa res.« Sem si rekel, saj ne more biti res, nekoga zanimam. Pa sem napisal še eno sporočilo, ona pa mi je zapisala, da če to, kar imam zapisano v profilu, drži, da sem zelo samozavesten ter zelo selektiven, kar ji je zelo všeč.

In tako se je pričel najin klepet. Hitro sva ugotovila, da je najbolje, da si vse skupaj poveva ob kavi in sem predlagal, da bi bil petek zelo primeren, da se dobiva in kakšno rečeva. 20.10.2017 ob 18. uri, sem predlagal in takrat sem se odpeljal v Celje na kavo. Ja, v Celje, sam živim v Kungoti, kilometrina mi ni bila problem in sem šel.

Tu se pa zaplete – jaz na profilu nisem imel objavljene slike. Ko sem prišel na zmenek, sem opazoval, kakšen bo njen odziv, ko me bo videla. In sem bil zelo presenečen, ker je bil odziv zelo pozitiven.

Ker nisem šel na noben zmenek brez darilca, sem tudi tokrat imel nekaj malega zraven, kar ji je prijalo in je bila vesela male pozornosti. Pa sva šla na kavo že po dveh dneh dopisovanja in na prvem srečanju kar nisva nehala klepetati. Ure so tekle in najina kava se je raztegnila še v slastno večerjo. Toliko sva se imela za pogovoriti – občutek je bil, kot da se poznava že vrsto let.

Ko je prišel čas slovesa, sem si rekel, če ne sedaj, ne bom nikoli, in sem ji kar med pogovorom ukradel poljub.

Ko je prišel čas slovesa, sem si rekel, če ne sedaj, ne bom nikoli, in sem ji kar med pogovorom ukradel poljub, na katerega se je pozitivno odzvala. Najino slovo pa se je nato še malce zavleklo.

22.10. sva ponovila kavo in ko sva se videla, sva si skočila v objem, kot da sva že skupaj nekaj  časa. Od takrat dalje sva par, sicer zaenkrat vsak v svojem kraju. Ampak vikendi so samo najini. Takrat se spoznavava, klepetava, sprehajava, kuhava, se smejiva. Oba imava pse, torej kar veliko skupnih interesov.

Imava vsak svojo življenjsko zgodbo, svojo zgodovino, o kateri se tudi veliko pogovarjava. Prav to, da znava prisluhniti drug drugemu, naju je zelo zbližalo. Lepo je, ko si zjutraj na daljavo zaželiva dobro jutro, a še lepše je, ko ob vikendih skupaj zajtrkujeva in se pogovarjava, kaj bova na ta dan počela. Najina ljubezen je prišla na prvi pogled in, kot pravi John Paul, »Love is in the air«. ?