Sem Tanja, stara 43 let, in pred leti sem začela pisati novo poglavje v mojem življenju. Na začetku moje zgodbe se želim zahvaliti ekipi ona-on.com, za vašo spletno stran, ki je nama omogočila, da sva se našla.

Pisalo se je leto 2009. Razočarana ženska, mama treh mladoletnih otrok, samohranilka brez službe, polna bolečine in strahov, a kljub vsemu z močno voljo in optimizmom, sem nekega večera brskala po netu.

Otroci so že mirno spali, jaz pa sem iskala predvsem portale za zaposlitev. Ne spomnim se, kako sem odprla stran ona-on, a v trenutku se mi je porodila ideja, da se registriram in poiščem nova prijateljstva, predvsem za klepet. Takrat niti pomislila nisem, da bi iskala resno zvezo.

Kar tako, za kratkočasje, sem klikala uporabniška imena. Zanimivo, kakšne vzdevke uporabljamo v take in podobne namene. Sama sem se registrirala pod imenom milina.

Zanimivo, kakšne vzdevke uporabljamo v take in podobne namene.

Pri iskanju morebitnih prijateljev sem bila pozorna predvsem na starost in tako mi je padlo v oči ime tomylord 71. Ok, pa te kliknem, sem pomislila.

Tomylord se je odzval in izmenjala sva par besed. Tako sem večer za večerom klikala in si pisala z množico uporabnikov, ko me je spet zamikal tomylord71.

Izmenjala sva MSN kontakta in se začela zasebno pogovarjati, da sva se umaknila ostalim uporabnikom, ki so kar klikali na moje ime in motili najin pogovor.

Predstavil se mi je Tomaž, doma iz okolice Cerknice, takrat star 37 let. Ojoj, sem pomislila, kje pa si, na drugem koncu Slovenije, jaz pa Prekmurka iz Lendave … iz te moke ne bo kruha …

Ojoj, sem pomislila, kje pa si …

A kljub temu naju je vleklo k tipkovnicam, pozne večerne ure so bile namenjene samo še najinemu dopisovanju.

Dopisovanje je trajalo slabe tri mesece. V tem času sva se kar dobro spoznala po opisih. Nato sva si končno izmenjala telefonski številki. Poklicala sem ga … v grlu je bil cmok, v želodcu kamen … a njegov glas me je očaral.

Končno sem slišala moškega, ki mi je tedne vlival dobro voljo in me vzpodbujal v trenutkih, ko sem bila obupana in žalostna, ki se je z mano smejal in veselil ob srečnih trenutkih. Od takrat ni minil dan, da se ne bi vsaj enkrat slišala.

Nekega dne sem mu omenila, da bi bila zelo vesela, če pride do mene, da se osebno spoznava, čeprav je med nama ogromna razdalja. Bil je navdušen in dogovorila sva se za nedeljo, 24. maj.

Omenila sem mu, da bi ga rada spoznala.

V redu, ni panike, saj sem dobra v peki in kuhanju, ni problem. A bolj se je bližal dan, bolj sem bila na trnih, a delam napako, a je tako prav …

Končno – nedelja okrog poldneva, klic, da je že zelo blizu, pravzaprav tik pred ciljem … utrip je znorel, kolena so se zmehčala, komaj sem dihala. Na vratih se je pojavil Tomaž – visok, vitek moški z nasmehom na obrazu, ko sem odprla vrata.

V istem trenutku se je rodila ljubezen, brez zadržkov sva se objela in kar nekaj trenutkov tako obstala. Metuljčki so ščemeli po trebuhu, glas je drhtel … Preživela sva čudovit popoldan.

Poslovil se je z obljubo, da se kmalu vrne. Nisva več mogla, da ne bi bila skupaj, počasi sva ga zbližala z mojima sinovoma in hčerko.

V istem trenutku se je rodila ljubezen.

Želja, da zaživimo skupaj, je vse bolj rasla in po enem letu sem spakirala stvari in odselili smo se k njemu v hribe, v majhno vasico sredi notranjskih gozdov.

Priznam, da je bilo kar hudo, predvsem za otroke, a močna ljubezen in pozitivna energija sta nas držali pokonci, da smo se vživeli v novo okolje, popolnoma drugačno od idiličnih prekmurskih ravnic. Bili so vzponi in padci, vrtnice in trnje, a z močno voljo smo šli skozi viharje in sončne dneve.

Po enem letu skupnega življenja smo dobili mali biser – rodila se nam je Zala. Danes je mladina že odrasla, starejša hči pridno študira, dvojčka zaključujeta srednjo šolo, mala nagajivka bo pa letos prvič prestopila šolski prag.

Pa midva?

Najini mladini stojiva ob strani. Želiva jim biti zgled v potrpežljivosti in skromnosti, najine pridne roke so nam spletle majhno gnezdece, kjer se vsak od nas počuti ljubljen in zaželen.

Mineva že osmo leto, odkar sva se spoznala, a v nama je še vedno tista mladostna iskrica zaljubljenosti.

Preprosto se imava rada, najina ljubezen je močnejša od preizkušenj, ki so jo že nemalokrat hotele omajati. Verjameva, da skupaj zmoreva, da kozarec ni nikoli na pol prazen, ampak na pol poln. Iz težav se dvigneva še močnejša in še bolj ljubljena.

Želiva se skupaj postarati, čeprav sva še mladostna in pred nama je še veliko zastavljenih ciljev in načrtov. Predvsem pa želiva ostati zvesta samemu sebi in drug drugemu.

Mineva že osmo leto, odkar sva se spoznala, a v nama je še vedno tista mladostna iskrica zaljubljenosti. Upam, da bova skupaj napisala še veliko prijetnih zgodbic, začinjenih z ljubeznijo in mladostno nagajivostjo.