ONA: Priznam, od nekdaj sem imela precejšen predsodek do spoznavanja morebitnega partnerja preko spletnega portala. Bila sem mnenja, da mora biti človek res obupan, da se loti iskanja fantov/punc na takšen način in da je to zadnja metoda, ki bi jo uporabila tudi sama.

Bil je januar, nov začetek leta. In tudi nov začetek mojega življenja. Po zelo stresnem prejšnjem letu, po skoraj usodni nesreči na letalu, po mnogih zdravstvenih težavah, sem bila v dolgem procesu okrevanja, ob tem pa sem se počutila zelo osamljeno in dolgočasju ni bilo videti konca. Dan je bil dnevu enak, skoraj nikamor več nisem mogla iti in spraševala sem se, kako se naj s komerkoli družim in kje naj koga spoznam?

Ko sem opravila s predsodki, sem se prijavila na portal ona-on.com, kjer sem se opisala zelo iskreno, dodala pa sem samo eno fotografijo. Bila sem brez posebnih pričakovanj.

Njegovo prvo vprašanje je bilo naravnost originalno in že na začetku sva se pogovarjala o umetnosti in glasbi.

V moj »poštni nabiralnik« je hitro prispelo kar nekaj sporočil, med vsemi pa mi je pisal tudi Irenej Vid. Zdel se mi je zanimiv, simpatičen in razgledan. Njegovo prvo vprašanje je bilo naravnost originalno in že na začetku sva se pogovarjala o umetnosti in glasbi. Navdušena sem bila, saj se mi je zdelo, da imava veliko skupnega.

Minevali so dnevi, vsak dan sva bila v kontaktu in postavljala sva si vprašanja, ki so zahtevala veliko premisleka. Zelo mi je bil všeč njegov način razmišljanja in pogled na svet. Že takrat mi je bil v veliko oporo in vedela sem, da je zelo v redu fant ter da si ga želim spoznati tudi v živo.

Izkoristila sem priložnost in ga povabila na koncert v mojem domačem kraju, na Ravne. Nič takšnega, če on ne bi bil iz Kranja in je za pot porabil kar precej časa, tudi na Koroškem pred tem še ni bil. Zelo sem bila nestrpna. Najbolj pa sem se bala svojega slabega počutja, da bom morala najino srečanje ali obisk koncerta predčasno zaključiti. To bi bilo res nekaj najslabšega.

Na srečo se je vse izteklo kot po maslu. Zelo mi je bil všeč tudi v živo. Med koncertom me je med romantično skladbo celo upal prijeti za roko, kar mi je na obraz narisalo precejšnjo rdečico in še sreča, da je bila tema. Kasneje mi je povedal, da sem mu bila tako zelo všeč, da ni hotel izpustiti priložnosti.

Tik pred odhodom s koncertnega prizorišča je čisto po naključju nastala najina prva skupna fotografija, za katero sva izvedela šele kasneje. Ko se je odpravljal nazaj proti Gorenjski, me je tesno objel in mi podaril labodji origami, za katerega je porabil kar nekaj časa. Nadvse ljubko. Čutila sem, da se med nama lahko razvije nekaj več.

Irenej je tudi zelo izviren in prav takšno je bilo presenečenje za najinih šest mesecev. Omenil mi je, da je pripravil darilo in ga skril nekje v sobi. Tisti večer je šel nekako mimo in čisto sem pozabila na iskanje.

Irenej je tudi zelo izviren in prav takšno je bilo presenečenje za najinih šest mesecev.

Naslednji dan sem prelepo verižico z obeskom v obliki srca našla v škatlici pod vzglavnikom, na katerem sem spala celo noč!!! Koliko smeha je bilo.

Ja, to sva midva. Odgovorna in resna ko je potrebno, v prostem času pa zelo sproščena in nagajiva. Obožujem ga.

Danes sva preprosto srečna in hvaležna, da sva skupaj in si deliva vse dobre in slabe trenutke. Neskončno se podpirava, ljubiva in on je res točno takšen fant, kakršnega sem si želela. Pozoren, razumevajoč, iskren, simpatičen, sproščen, odprt in pozitiven. Ob njem se počutim zelo lepo, varno, ljubljeno in spoštovano. To bi morala doživljati vsaka ženska na tem planetu.

Danes sva preprosto srečna in hvaležna, da sva skupaj in si deliva vse dobre in slabe trenutke.

Najino povezanost in ljubezen si želiva potrditi tudi s preprosto, a ljubko poroko, na kateri bodo z nama vsi najdražji ljudje, ki naju podpirajo, vsak po svoje.

O portalu ona-on.com sem medtem seveda spremenila mnenje in verjamem, da se tukaj lahko za vsakega najde nekdo, ki mu bo lepšal dneve. Pošiljanje dobrih misli dela čudeže. Kot je zapisal sloviti Dr. Wayne W. Dyer: »Verjemite in videli boste«. Samo pogumno, brez predsodkov, odprto in iskreno na popotovanje! Srečno vsem!

---

ON: Po končanem magistrskem študiju na Škotskem sem se vrnil v domovino, saj sem neizmerno pogrešal prave letne čase, družino, našo kulturo in naravne lepote. Zelo hitro sem bil polno zaposlen z različnimi projekti in obveznostmi. Iz Škotske pa sem prinesel tudi misel, da bi bilo raznolike dogodivščine lepo deliti še z nekom.

Po zabavi za novo leto, kjer so bili vsi “poparčkani”, sem se končno odločil za uporabo portala ona-on.com. S podobnimi portali sem imel že nekaj izkušenj iz tujine in v njihovo uporabnost nisem dvomil.

Prvih nekaj dni sem na ona-on iskal dekleta, ki so ustrezala mojim parametrom in napisal nekaj sporočil. Razvilo se ni nič zanimivega.

Kmalu za tem pa sem opazil novo članico, ki mi je takoj padla v oči. Njeni valoviti svetli lasje so bili obsijani s toplim jesenskim soncem, v sinje modrih očeh pa se je lesketala bolečina. Nisem vedel, ali je bila ta bolečina še vedno prisotna, ampak njen opis in zgolj ena fotografija, sta v meni prebudila dovolj zanimanja, da sem ji pisal.

Že naslednji dan je odgovorila na moje unikatno sporočilo, s svojim. Doumel sem, da je mladenka zelo intelektualna in bil nad njo še bolj navdušen. Na začetku sva si pisala zgolj enkrat na dan, sporočila pa so postajala daljša in daljša. Pisala sva si o tem in onem, predvsem pa sva se dotikala širokih tem.

Hitro sva si izmenjala telefonski številki in presedlala na Viber. Kmalu mi je povedala, da ni najbolj zdrava. Bila je prepričana, da se bom ustrašil in da ji ne bom več odgovoril, meni pa je bila do takrat že tako všeč, da me ni mogla več odgnati.

Ko je omenila, da gre na koncert, sem rekel, da tudi mene zanima in tako sva določila najino prvo srečanje.

Večkrat sem za kakšno temo rekel, da bi ji jo najraje povedal v živo, ker je preveč obsežna za pisanje. Zaradi narave mojega dela, kratkega roka za dokončanje projekta in njenega zdravstvenega stanja, nisva vedela kdaj bi se lahko dobila. Ko je omenila, da gre na koncert, sem rekel, da tudi mene zanima in tako sva določila najino prvo srečanje.

Kljub temu, da sem mrzlično delal vsak dan (tudi vikende), sem si rezerviral prosti dan, da bi lahko obiskal Ines. Zjutraj sem se po navodilih YouTuba učil izdelavo origamijev in zanjo naredil laboda.

Iz Kranja sem se napotil proti Koroški. Nevede sem se celo peljal mimo njene hiše. Prvič sem jo poklical nekaj minut pred najinim zmenkom, ker sem ji želel sporočiti, da sem že prispel. Rekla je, da kmalu pride. Čakal sem jo pred vhodom v bar in se delal, da sem zatopljen v svoj mobilni telefon.

Kar naenkrat me je pozdravil nežen, razigran angelski glas.

Ker pa sva živela tako daleč stran, nisem želel izpustiti življenjske priložnosti. Ob slovesu sem ji podaril še labodji origami. Na dolgi, vijugasti poti domov, sem premišljeval zgolj o njej in kdaj se bova ponovno snidla.

Prvič sva se poljubila in prepletla najina čustva.

Najino drugo in usodno srečanje se je zgodilo februarja, na valentinovo. Prišel sem opremljen z rožami. Ob jezercu sva bila popolnoma sama, opazovali so naju zgolj ptički in toplo zimsko sonce. Prvič sva se poljubila in prepletla najina čustva.

Že zelo kmalu pa naju je čakala prva preizkušnja, saj smo z družino za mesec dni odhajali na Tajvan, kjer je imela sestra svojo poroko. Ines mi je za na pot pripravila ljubezni polna pisemca, ki sem jih moral odpreti na posebej določene dni. Popolno sem se zaljubil vanjo. Vsak dan sva si pisala in ko je le bila možnost, tudi slišala.

Skupaj zaljubljeno raziskujeva lepote naše male državice, načrtujeva prihodnost, se podpirava, ljubiva in sva na sploh srečna. Da zaokroživa svojo ljubezen, nama manjka zgolj še češnjica na vrhu torte.