Zakaj se izogibamo konfliktom?

Jeza je v tradicionalnih kulturah za ženske pogosto povsem nesprejemljiva. Namesto da se jezijo, naj bi, nežne in mile, kakor so, z nasmeškom in dobro voljo »pogledale čez«, medtem ko je moškim dovoljeno nenadzorovano besneti. Toda ne eno ne drugo ni dobro.

Vir: Shutterstock

Dr. Veronika Podgoršek v svoji novi knjigi Ljubezen na terapiji, vodnik do srečnega partnerstva piše, da se moramo naučiti upravljati z jezo, kar pomeni, da se je treba naučiti prepoznati, kdaj smo jezni, jezo sprejeti in občutje sporočiti drugim ter poiskati rešitev za tisto, kar je jezo povzročilo.

Jeza je namreč v resnici vedno znak, da človeku ni vseeno; je kot gorivo – dokler se jeziš, imaš še voljo za delo in energijo za spremembo. Ko nastopita apatičnost in obup, pa človek ne naredi ničesar več, za to nima več želje niti volje.

Jezo si moramo dovoliti

Za jezo je skratka zelo, zelo pomembno, da si jo dovolimo.

Za jezo je skratka zelo, zelo pomembno, da si jo dovolimo. Jeza je način, kako drug drugemu pokažemo nestrinjanje, frustracijo. Samo eno od čutenj je, a obenem enako pomembno kot vsa druga! Si predstavljate človeka, ki ne joka ali se ne smeji?

Enako je s človekom, ki se ne jezi! Ko začutimo nekaj, kar nam ni dovoljeno, in občutja ne izrazimo, bo to privzelo drugo obliko, da bo pred okolico »skrilo« pravi pomen. Značilen primer je človek, ki se v paniki smeji. Ali deček, ki strah izraža z jezo, psovanjem in agresijo, ki so za moške sprejemljivejši.

Moški so pravzaprav pogosto tako jezni prav zato, ker zaradi zatrtih drugih čutenj prenapihnejo dovoljeno čutenje – jezo. Če pa jim jeze prav tako nihče ni ustrezno uravnal, je ne znajo primerno izražati, zato mnogi postanejo prave tempirane egobombe. Iz enakega razloga so problematični že šolarji, ki se združujejo v tolpe.

Vir: Shutterstock
Vir: Shutterstock

Včasih gremo celo še dlje in moške, ki znajo ravnati s svojo jezo, obtožimo, da so »mehkužni«. Zato mnogo moških meni, da morajo vpiti na vse in vsakogar, ker so šele potem »pravi dedci«. Toda v resnici smo v osnovi vsi nežni in občutljivi – le da marsikdo tega ne zna pokazati.

V vsakem normalnem odnosu pride do sporov

Biti v zadovoljujočem odnosu seveda ne pomeni, da smo ves čas zadovoljni in da se nikoli ne prepiramo, temveč gre za to, da so zadovoljene vse naše bistvene potrebe (teh pa se pogosto niti ne zavedamo oziroma se moramo potruditi, da jih ozavestimo). V vsakem normalnem odnosu pride do sporov, in kdor pravi, da jih nima, živi v iluziji ali si močno zanika naravo svojega razmerja.

Značilno je tudi, da se partnerji, ki se v razmerju izogibajo konfliktom, do drugih ljudi lahko obnašajo ravno nasprotno, torej na okolico naravnost bruhajo svoj gnev.

Primer: Filip je imel serijo zunajzakonskih afer, s katerimi se žena Iva ni znala spoprijeti, ker so podirale njeno predstavo o popolni družini, zato se je prepričala, da zanje ne ve in da je vse v redu. Ko je moža dejansko zalotila z drugo, je na terapijo najprej hodila sama. Pred tem se je pokesal in ona mu je verjela, vseeno pa jo je to tako prizadelo, da si je hotela s terapijo popraviti razpoloženje in svoj pogled na moža. Že takrat sva govorili o tem, da v odnosu ne moremo ničesar sami in da sta za dober odnos potrebna dva (medtem ko že eden povsem zadošča, da ta odnos uniči), ampak ona je bila prepričana, da je povsem sama kriva, da je šel mož k drugi ženski, in se je hotela »pogumno« soočiti s to svojo pomanjkljivostjo.
Po nekaj letih, ko je Iva redno hodila na terapijo, njen mož pa ne, sta se Iva in Filip kljub vsemu razšla. Iva je namreč ves ta čas raziskovala po sebi in postavila pretekle dogodke v luč bolj samozavedne ženske, in ko je Filipa soočila s tem mnenjem, ji je vse priznal. Toliko zunajzakonskih avantur ni zmogla spregledati niti ona in na koncu si je želela samo še to, da bi bilo konec, in ga je zapustila.

V vsakem človeku je nekaj strahu pred intimnostjo, je v vsakem tudi nekaj strahu pred konflikti.

Vseeno je Ivin primer zanikanja, tiščanja glave v pesek in pometanja pod preprogo v naši družbi zelo pogost. Tako kot je v vsakem človeku nekaj strahu pred intimnostjo, je v vsakem tudi nekaj strahu pred konflikti.

Če si želimo odnos, ki nas obremenjuje, popraviti in osebnostno zrasti, bodo spremembe neizbežne. Za to je treba imeti pogum in vizijo: kaj želimo doseči in kako.

Za vse slabo krivimo nekoga ali nekaj zunaj sebe

Marsikdo v tem procesu za vse slabo okrivi nekoga ali nekaj zunaj sebe, ker se s tem otrese vsakršne odgovornosti, češ le nedolžna žrtev sem, ki izpolnjuje navodila in potrebe drugih, žrtev spleta okoliščin.

Vir: Shutterstock
Vir: Shutterstock

Ampak takšna žrtev se v svoji koži nikoli ne počuti dobro. Uspelo ji je edino ubežati strahu pred spremembo, ni pa še prevzela odgovornosti zase in se izrazila. In takšno življenje ne more biti izpolnjujoče.

V resnici gre pri vsem skupaj le za to, da postopoma razumemo in začnemo izražati tisto, kar zares čutimo in razmišljamo, da sliko uskladimo z zvokom. In do tja je zelo dolga pot. Da zmoremo partnerju povedati svoje mnenje in postaviti mejo, kaj nam ustreza in kaj ne. To je za ljudi, ki ne prenesejo konflikta, že zelo velik napredek.

Najpozneje v tretjem koraku takšnega dozorevanja pa se mora nujno pridružiti še partner. Sodelovati mora pri konsenzu in ga v četrtem koraku udejanjiti, torej dejansko nekaj spremeniti. Vendar predrugačenje vzorcev nikoli ni preprosto. Vmes se lahko dogaja marsikaj, zlasti pa je pogost strah, zaradi katerega se nekateri celo vidno tresejo.

Veronika Podgoršek: Ljubezen na terapiji, MK, 2017. Povzeto po poglavju Izogibanje konfliktom.

ona-on-zasebni-stiki-resne-zveze-zmenki-veronika-podgorsek-Ljubezen_na_terapiji_banner_NI_600x200

NASVETI ZA PARTNERSTVO * NAGRADNA IGRA * BREZPLAČNO ČLANSTVO ONA-ON

Dovolj samskosti? Poiščimo tvojo sorodno dušo! Preizkusi nas brezplačno.

Deli
Prejšnja objavaFOTO: Zmenek s čokolado ~ Romantičen ambient, čokolada in nepozabno doživetje
Naslednja objavaMoja zgodba: Za prvi zmenek sva skupaj (kar spontano) odšla na morje
Dr. Veronika Podgoršek je doktorirala iz družinske relacijske terapije na Univerzi v Ljubljani in se specializirala za objekt-relacijsko teorijo na Mednarodnem psihoterapevtskem inštitutu v Washingtonu v Združenih državah Amerike. Včlanjena je v Združenje zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije in tudi združenje terapevtov na washingtonskem inštitutu. V svojem psihoterapevtskem inštitutu, ki deluje v Domžalah, izvaja individualne, partnerske in družinske terapije, ob tem pa tudi redno supervizira kolege terapevte. Z že izdanima knjigama Nezvestoba, ki je prva ponudila celostno obravnavo tega področja v Sloveniji, in strokovnejšo Nezvestoba in klinična praksa je začela pionirsko delo metodičnega obravnavanja in zdravljenja fenomena nezvestobe. Pred kratkim je pri založbi Mladinska knjiga izšla njena knjiga o odnosih Ljubezen na terapiji: Vodnik do srečnega partnerstva. Ob tem je mama treh deklic, kolumnistka, predavateljica in pogosta gostja časopisnih intervjujev, televizijskih in radijskih oddaj ter specializiranih kongresov in seminarjev.

Ni komentarjev

Odgovori