Ločimo tri vrste konfliktov, in sicer konflikte ciljev, spoznanj in čustev.
Konflikt ciljev izvira iz med seboj nasprotujočih si ciljev, želenih izidov in pričakovanih dosežkov med člani v skupini ali organizaciji. Le-ti si nanašajo na delovne poslovne, organizacijske ali socialne dejavnosti.
Konflikt spoznanja nastane zaradi nestrinjanja z mnenji ali idejami drugih, oziroma takrat, ko spoznamo, da so naše misli nezdružljive z drugimi pri delu, druženju, komuniciranju, v skupini ali organizaciji.
Konflikt čustev nastane, ko zaznamo, da so naši občutki in čustva drugačni od drugih. Sem spadajo tudi pojavi nezadovoljstva, pretirana občutljivosti, nestrpnosti, zamerljivosti in podobno.
Dr. Veronika Podgoršek v svoji novi knjigi Ljubezen na terapiji, vodnik do srečnega partnerstva piše, da se moramo naučiti upravljati z jezo, kar pomeni, da se je treba naučiti prepoznati, kdaj smo jezni, jezo sprejeti in občutje sporočiti drugim ter poiskati rešitev za tisto, kar je jezo povzročilo.
Jeza je namreč v resnici vedno znak, da človeku ni vseeno; je kot gorivo – dokler se jeziš, imaš še voljo za delo in energijo za spremembo. Ko nastopita apatičnost in obup, pa človek ne naredi ničesar več, za to nima več želje niti volje.
Jezo si moramo dovoliti
Za jezo je skratka zelo, zelo pomembno, da si jo dovolimo.
Za jezo je skratka zelo, zelo pomembno, da si jo dovolimo. Jeza je način, kako drug drugemu pokažemo nestrinjanje, frustracijo. Samo eno od čutenj je, a obenem enako pomembno kot vsa druga! Si predstavljate človeka, ki ne joka ali se ne smeji?
Enako je s človekom, ki se ne jezi! Ko začutimo nekaj, kar nam ni dovoljeno, in občutja ne izrazimo, bo to privzelo drugo obliko, da bo pred okolico »skrilo« pravi pomen. Značilen primer je človek, ki se v paniki smeji. Ali deček, ki strah izraža z jezo, psovanjem in agresijo, ki so za moške sprejemljivejši.
Moški so pravzaprav pogosto tako jezni prav zato, ker zaradi zatrtih drugih čutenj prenapihnejo dovoljeno čutenje – jezo. Če pa jim jeze prav tako nihče ni ustrezno uravnal, je ne znajo primerno izražati, zato mnogi postanejo prave tempirane egobombe. Iz enakega razloga so problematični že šolarji, ki se združujejo v tolpe.
Včasih gremo celo še dlje in moške, ki znajo ravnati s svojo jezo, obtožimo, da so »mehkužni«. Zato mnogo moških meni, da morajo vpiti na vse in vsakogar, ker so šele potem »pravi dedci«. Toda v resnici smo v osnovi vsi nežni in občutljivi – le da marsikdo tega ne zna pokazati.
V vsakem normalnem odnosu pride do sporov
Biti v zadovoljujočem odnosu seveda ne pomeni, da smo ves čas zadovoljni in da se nikoli ne prepiramo, temveč gre za to, da so zadovoljene vse naše bistvene potrebe (teh pa se pogosto niti ne zavedamo oziroma se moramo potruditi, da jih ozavestimo). V vsakem normalnem odnosu pride do sporov, in kdor pravi, da jih nima, živi v iluziji ali si močno zanika naravo svojega razmerja.
Značilno je tudi, da se partnerji, ki se v razmerju izogibajo konfliktom, do drugih ljudi lahko obnašajo ravno nasprotno, torej na okolico naravnost bruhajo svoj gnev.
V vsakem človeku je nekaj strahu pred intimnostjo, je v vsakem tudi nekaj strahu pred konflikti.
Vseeno je Ivin primer zanikanja, tiščanja glave v pesek in pometanja pod preprogo v naši družbi zelo pogost. Tako kot je v vsakem človeku nekaj strahu pred intimnostjo, je v vsakem tudi nekaj strahu pred konflikti.
Če si želimo odnos, ki nas obremenjuje, popraviti in osebnostno zrasti, bodo spremembe neizbežne. Za to je treba imeti pogum in vizijo: kaj želimo doseči in kako.
Za vse slabo krivimo nekoga ali nekaj zunaj sebe
Marsikdo v tem procesu za vse slabo okrivi nekoga ali nekaj zunaj sebe, ker se s tem otrese vsakršne odgovornosti, češ le nedolžna žrtev sem, ki izpolnjuje navodila in potrebe drugih, žrtev spleta okoliščin.
Ampak takšna žrtev se v svoji koži nikoli ne počuti dobro. Uspelo ji je edino ubežati strahu pred spremembo, ni pa še prevzela odgovornosti zase in se izrazila. In takšno življenje ne more biti izpolnjujoče.
V resnici gre pri vsem skupaj le za to, da postopoma razumemo in začnemo izražati tisto, kar zares čutimo in razmišljamo, da sliko uskladimo z zvokom. In do tja je zelo dolga pot. Da zmoremo partnerju povedati svoje mnenje in postaviti mejo, kaj nam ustreza in kaj ne. To je za ljudi, ki ne prenesejo konflikta, že zelo velik napredek.
Najpozneje v tretjem koraku takšnega dozorevanja pa se mora nujno pridružiti še partner. Sodelovati mora pri konsenzu in ga v četrtem koraku udejanjiti, torej dejansko nekaj spremeniti. Vendar predrugačenje vzorcev nikoli ni preprosto. Vmes se lahko dogaja marsikaj, zlasti pa je pogost strah, zaradi katerega se nekateri celo vidno tresejo.
Veronika Podgoršek: Ljubezen na terapiji, MK, 2017. Povzeto po poglavju Izogibanje konfliktom.
NASVETI ZA PARTNERSTVO * NAGRADNA IGRA * BREZPLAČNO ČLANSTVO ONA-ON
