Te je sram?

Si zardel/a? Se ti je povečal pulz? Se znojiš? Občutje sramu se prebudi, kadar se nam dozdeva, da nismo dovolj dobri, da ne pripadamo in da nismo vredni ljubezni.

Sram je po definiciji sskj opisan kot: neprijeten, neugoden občutek, ki nastane iz zavesti o neprimernosti, nečastnosti lastnega ravnanja, stanja. Kaj pa, ko se nas takšni občutki lotijo ko gre za ljubezen? Kako v tem primeru sploh najti partnerja?

Irenina zgodba

sramPetindvajsetletna Irena ima težave pri navezovanju stikov s fanti. Večinoma je sama, v družbi prijateljic, ob njej ni nikoli nobenega fanta. Umakne se takoj, ko se družbi priključil kak fant. V fantovski bližini doživlja strah oziroma zadrego, v kateri se ne znajde.

Prave besede nenadoma ne gredo z jezika, zardeva, njene dlani so vse bolj znojne in hladne. Srce ji pospešeno utripa, dobi občutek, da vsi v prostoru strmijo vanjo in natanko vedo, kako ji je.

Zato se počuti še bolj izpostavljeno in osramočeno, zato kar seda hitro izgine s prizorišča. Svoje umikanje pred fanti sovraži, vse bolj je jezna nase, na trenutke se celo prezira. Bolj kot vse drugo si želi fanta, ki bi jo imel rad, ne spusti pa jih v svoj svet. Po vsakem tovrstnem neuspehu se odloči, da bo naslednjič drugače. Da bo naredila vse, da bo zdržala v moški družbi, in da bo nemara celo šla na zmenek s fantom, ki ji bo všeč.

Pred vsako situacijo, v kateri bi se utegnila znajti v mešani družbi, se zavestno pripravlja na soočanje s fanti. Ko se vnovič znajde v mešani družbi, se stara zgodba ponovi. Začaran krog.

Nismo vredni ljubezni?

shutterstock_282697649-minČe se vživimo v Ireno, ugotovimo, da je imela v stiski, ki jo je doživljala, opraviti s celotnim repertoarjem občutij. Najprej je občutila strah oziroma zadrego, ki jo je reševala z umikom. Po umiku se je pojavilo občutje jeze nase, ker ni bila dovolj močna, da bi dobila tisto, po čemer je vedno hrepenela: da bi bila sprejeta, ljubljena …

Ko se je občutje jeze začelo umirjati, sta se v njej naselili žalost in osamljenost. Globoko v sebi je doživela občutek sramu.

Občutje sramu se prebudi, kadar se nam dozdeva, da nismo dovolj dobri, da ne pripadamo in da nismo vredni ljubezni. Ta občutja v človeški duševnosti prebudijo bolečino, s katero se le stežka soočimo. Seveda se to notranje doživljanje sramu izraža tudi na zunaj.

Kadar nas je sram, povesimo pogled oziroma ga umaknemo, zardimo, srce nam hitreje utripa, znojimo se, počutimo se utesnjene v lastnem telesu, nemalokrat dobesedno otrpnemo in ostanemo brez besed.

Iz tega je jasno razvidno, da sram posega v najgloblje sfere notranjega in zunanjega doživljanja. V soočenje s sramom in njegovo razrešitev je treba vložiti veliko energije, napora in truda.

Zakaj nas je sram?

shutterstock_306597560-minGledano z razvojnega vidika se dinamika sramu vzpostavi že v drugem letu življenja, ko sram postane prevladujoče čustvo. To je obdobje, ko morajo starši zaradi otrokovih naraščajočih sposobnosti prvič postaviti omejitve. Otrok prvič začuti, da obstajajo stvari, ki jih lahko naredi, in takšne, ki so prepovedane.

Ko od staršev prvič sliši besedico “ne”, je to za otroka velik stres. Občutek ima, da ga ne sprejemajo več, da ga nimajo radi in da se jim ne zdi več pomemben. Tedaj začuti sram.

Sram se v otroku lahko prebudi tudi pozneje: če starši niso ponosni nanj, če ne verjamejo vanj, če ga ponižujejo ali mu ne zaupajo. Prav besede ljudi, ki bi nas morali imeti brezpogojno radi, najbolj bolijo, zato imajo tudi tako katastrofalne posledice. V poznejših življenjskih obdobjih vedno znova poskušamo nadomestiti manjko ljubljenosti, sprejetosti in pripadnosti.

Vse to iščemo pri ljudeh, ki jih srečujemo v šoli, na fakulteti ali v službi, toda tam ga ne moremo najti, saj le starši lahko otroku vcepijo občutek, da je vreden ljubezni. Tako v odnose vstopamo z občutkom manjvrednosti, ki se v vsakem odnosu prebudi na novo. Dodaten dokaz, da smo res nesposobni in nevredni tega, da bi nas nekdo sprejel in imel rad.

Ko se ne znajdemo več …

shutterstock_285621839-minSeveda je treba poudariti, da se v nekaterih primerih sram lahko razvije do te mere, da nismo več funkcionalni. To pomeni, da se ne znajdemo v vsakodnevnih situacijah. Zaradi pretiranega strahu, da bi se osramotili, se izogibamo celo situacijam, ki so del vsakdanjega življenja, s čimer se izoliramo od drugih in se zapremo v svoj svet.

Tako se izogibamo družbi prijateljev, sodelavcev in drugih oseb, s katerimi prihajamo v stik.
Ko se znajdemo v situaciji, v kateri se v nas prebudi sram, se odzovemo z nenormalno stopnjo anksioznosti. Kaže v obliki nenavadnega vedenja (drhtenje, jecljanje, otrplost, v skrajnem primeru celo napad panike).

Kdaj po pomoč?

Kadar gre za patološko oziroma pretirano doživljanje sramu, ki ovira normalno vsakdanje življenje, je treba poiskati strokovno pomoč psihiatra, psihologa ali psihoterapevta. Ta najprej ugotovi, za kakšno motnjo gre, in nato začne s primerno obravnavo. Ta posamezniku omogoči, da se reši občutij in doživljanja, ki mu preprečujejo normalno življenje.

Na tem mestu je treba poudariti, da ima težave s tovrstno motnjo le majhen odstotek ljudi. Znatno več ljudi ima težave z občutji sramu, ki so stresna, vendar ne povzročajo tolikšnih stisk, da bi bili nefunkcionalni. Ti ljudje lahko veliko naredijo sami. Sami lahko prepoznajo, ozavestijo in razrešijo neprijetna doživljanja. Toda treba se je zavedati, da s sramom ni mogoče opraviti hitro, kajti to je proces.

5 korakov pri premagovanju sramu

iStock-515858710-minPrvi korak je v tem, da se zavemo, kdaj in ob kom začutimo strah, da se bomo osramotili. Če se navežemo na Irenino zgodbo, ugotovimo, da je doživljala strah vsakič, ko so se v njeni bližini pojavili fantje.

Pri drugem koraku je ključno, da spoznamo in se zavemo svojega notranjega in zunanjega doživljanja. Irena je najprej občutila strah, napetost in zadrego. Ta občutja so se odražala tudi na telesni ravni, in sicer v obliki rdečice, znojenja in hitrejšega bitja srca.

V tretjem koraku je treba ovrednotiti, da za temi notranjimi in zunanjimi občutji stoji sram.

V četrtem koraku se je treba s svojimi mislimi in občutji vrniti v primarno družino in otroštvo. Občutja iz te dobe pa primerjati s tistimi, ki se nam vzbudijo ob določeni osebi.

Nato je treba poiskati vzporednice. Ugotoviti je torej treba, v katerih situacijah smo se v otroštvu bali, da se bomo osramotili. Če bomo vztrajali in si ne zatiskali oči, ampak si raje priznali globoka in včasih boleča občutja, bomo zagotovo našli vzporednice, ki pa niso vedno prijetne.

V petem koraku se običajno srečamo z občutji žalosti in bolečine. Zavemo se, da se nam je v otroštvu zgodila krivica, ki nas spremlja še zdaj. Občutek sramu smo potlačili v veri, da smo z njim opravili za vekomaj, žal pa se vedno znova prebudi v novih situacijah in novih odnosih.

Seveda za našo nesrečo nimamo namena kriviti starše, kajti ni ga starša, ki bi zavestno prizadel otroka, vseeno pa si je treba priznati in ovrednotiti, kaj smo kot otroci doživljali v primarni družini.

V šestem koraku je treba razviti tako imenovano dvojno zavedanje. To pomeni, da se zavemo občutij, ki so se vzbudila v otroštvu in na katera se nismo mogli odzvati drugače kot s strahom in nemirom, saj smo bili kot otroci nemočni, predvsem pa nismo bili opremljeni za soočenje z njimi.

Toda zdaj smo v povsem drugačnem položaju: odrasli smo in popolnoma opremljeni za to, da se odzovemo drugače, bolj funkcionalno.

Vztrajaj!

shutterstock_551348059-min (1)Ko si globoko v sebi dovolimo izjokati bolečino, se nam od srca odvali kamen. Ko začutimo, da je naše korake oteževal kamen, ki ga v otroštvu nismo mogli premakniti, ker za to nismo imeli dovolj moči, zdaj pa smo dovolj močni, da ga odvalimo s sebe, smo na pravi poti.

Na koncu velja poudariti, da se moramo odločiti, da bomo vztrajali in se prebili skozi celoten proces. Kljub bolečini in stiski je treba pogledati resnici v oči, kajti prav resnica je tista, ki osvobaja.

Ni komentarjev