Ljudje smo socialna bitja, ki za svoj obstoj potrebujemo odnos z drugim. Tako so se tekom zgodovine izoblikovali naši možgani in po tem hrepenimo. Iz preteklosti vemo, da je osamitev ena izmed najtežjih oblik “kaznovanja”. Ljudje ob tem naravno doživljamo zelo močno stisko, strah, paniko.

Kljub temu, da v sedanji situaciji ne gre za popolno prekinitev stikov, ljudje doživljamo podobno stisko. To je dejansko normalen, zdrav odziv na nenormalne razmere. Stiske pa se povečini ljudje želimo hitro znebiti.

In najlažji način je tak, da poiščemo stik z drugim, ob katerem se na nek način umirimo – ali je to partner, otroci, prijatelji, starši. Lahko pa se umirimo tudi sami npr. s fizično aktivnostjo v naravi.

Sedaj imamo vsaj to dvoje v veliki meri omejeno. Preostane nam težja varianta – biti sam s svojimi občutki in jih znati umiriti, preusmeriti, ovrednotiti in z njimi zdržati. To pa je za marsikoga povsem novo ali preveč zahtevno.

Kako je s posamezniki, ki niso vpeti v družinsko življenje?

Posebej ranljiva skupina in pogosto spregledana so v času omejevanja stikov osebe, ki nimajo partnerja ali je partner odsoten, nimajo otrok ali so otroci že odšli od doma, in živijo same doma.

V nasprotju z družinami in pari, kjer je zdaj neposrednega stika še več, ga za samske ni.

V nasprotju s splošnim prepričanjem, da je taka oseba navajena biti sama in se ji življenje bistveno ni spremenilo, pa ni tako. Glede na veliko klicev samskih v pogovorne oddaje o koronavirusu in duševni stiski, je situacija zaskrbljujoča.

Osebam, ki jih lahko posplošimo kot samske brez otrok, je zaradi omejitve socialnega življenja omejen njihov edini stik z drugimi. Za njih je npr. prihajanje v službo, obisk trgovine ali obisk aktivnosti kot je joga, druženje s prijatelji na kavi, kino ali sprehod po obljudenih poteh bil edini stik z drugimi v živo. In sedaj tega ni.

V nasprotju z družinami in pari, kjer je zdaj neposrednega stika še več, ga za njih ni. Zanje so se vsi odnosi preselili v virtualni in telekomunikacijski svet. Če temu dodamo, da je veliko samih ljudi starejših, ki se ne spoznajo na moderno tehnologijo, biti sam doma ni lahko.

Vsi odnosi so se preselili v virtualni in telekomunikacijski svet.

Kaj se dogaja v nas?

Ljudje smo narejeni za žive odnose, kjer drugega človeka lahko z vsemi čutili začutimo ob sebi. Za samske čas omejenega gibanja in socialnega življenja predstavlja velik vir notranje napetosti, ki sili (zavedno ali nezavedno) človeka med ljudi ali vsaj v naravo, kjer lahko občutimo življenje.

Iskanje odnosa je notranji vzgib, ki nam je povečini prirojen. Ko so bližnji odnosi omejeni, se pojavi osamljenost, praznina, utesnjenost, žalost, nemoč ali celo jeza.

Ker pa smo ljudje tudi bitja z razvitim možganskimi funkcijami kot so mišljenje, načrtovanje, presoja, ustvarjalnost in sposobnost pomisliti na druge, jih moramo v danih razmerah tudi bolj zavestno uporabiti.

Ljudje imamo sposobnost zdržati z lastno stisko in imamo sposobnost odločanja v dobro in korist bližnjega. Nismo egoistična bitja, ampak nam je v najosnovnejšo bit vtkana skrb za drugega. Paradoks, ki ga naše telo trenutno težko dojame, je prav v tem, da skrbeti za druge, pomeni biti sam.

A vse vendarle ni tako črnogledo. Kako lahko ohranjamo odnose, smo navedli v nadaljevanju.

Kaj lahko naredimo, ko smo sami?

1. Očesni stik

Pravijo, da je oko svetilka telesa in ogledalo duše. Očesni stik imamo lahko iz potrebne socialne razdalje ali preko video povezav. Očesni stik ima posebno moč. Pomaga nam vzdrževati povezanost. Če nas nekdo prijazno pogleda, se umirimo. Tudi sami sebe večkrat in za dalj časa poglejmo v oči. Morda najdemo stik s sabo.

2. Povezovanje 1 na 1

Tehnologija nam omogoča, da se sprehajamo po virtualnih galerijah, treniramo jogo, se učimo igrati kitaro preko video povezave, poslušamo zastonj webinarje … Pa vendar ne pozabimo, da je komunikacija ena na ena, kjer je sogovornik osredotočen zgolj na nas, nujen del našega vsakdana. Če pri tem slišimo glas in drug drugega vidimo, toliko bolje.

3. Nekaj živega in naravnega

Ker smo več ali manj obsojeni na internetne povezave, poskrbimo za protiutež v naravi. To ne pomeni, da moramo nujno iti ven, kjer bi srečali druge. Lahko odpremo okno in poslušamo petje ptic, obrezujemo živo mejo, opazujemo mravlje. Ko smo aktivni ali le opazujemo življenje okoli nas, se počutimo tudi mi bolj žive. Pa tudi poležavanje na soncu, opazovanje zvezd in oblakov ima poseben čar, tudi če smo sami. Navdaja nas z zavedanjem, da življenje teče in mi z njim.

4. Raziskovanje notranjega sveta

Vsak doživlja zunanji svet in odnose na svojski način v svoji psihični notranjosti. Bolj, ko poznaš svoj lasten svet idej, razmišljanj, zanimanj, sanj, doživljanj, čustev, misli in hrepenenj, bolj se to odraža v  vedenju do sebe, drugih in okolja. Da prevetriš svoje misli ne potrebuješ drugega. Sam si dovolj dobra družba. Pravzaprav se velike ideje utrnejo prav takrat, ko smo sami.

5. Spominjanje

Krepitev spomina koristi našim možganom, da ostanejo v dobri formi in ohranjajo čustveno čvrstost. Sedaj je morebiti čas za urejanje vseh map s slikami in izdelavo fotoknjig. Ko se spominjamo trenutkov in ljudi, dajemo vrednost svojemu življenju. Pri tem pa vidimo, da nismo bili sami. Morda pa se spomnimo, kaj smo včasih radi počeli ali pokličemo prijatelja, ki ga nismo slišali že dalj časa. Gotovo nas bo vesel.

6. Načrtovanje

Ljudje ne moremo, da ne bi načrtovali in predvidevali. Da se ne ujamemo v težke misli o negotovi prihodnosti, se raje posvetimo temu, kjer imamo moč. Lahko načrtujemo, kaj vse bi radi še doživeli, kdaj in s kom. Naredimo naš seznam idej in želja. Osredotočimo se na to, kar je odvisno od nas in kako lahko k temu prispevamo sami. Morda boste že čez odkljukali, kaj se vam je uresničilo.

V lastnem doživljanju niste čisto sami

Pri čustveni stiski pomaga zavedanje, da v lastnem doživljanju niste čisto sami. Mogoče mislite, da se to dogaja le vam in vas nihče ne razume v tem. Pa ni tako.

V celotni zgodovini človeštva so ljudje doživljali občutke izolacije, osamljenosti in samote. Nekateri so jih celo želeli doživljati, če pomislimo na tibetanske menihe v odmaknjenih samostanih. O teh izkušnjah je veliko zapisov.

Tudi terapevti imamo vsakodnevne izkušnje s klienti, ki se počutijo sami. To pomeni, da drug človek ve in lahko začuti, kaj preživljate. Lahko vam pomaga, da boste slišani in bo vaša izkušnja dobila za vas pomen in smisel.

Pogovor z nekom, ki je tudi na strokovni ravni usposobljen za lajšanje čustvene stiske, vam pomaga videti težave na drugačen način. Zdrav duh pa pripomore tudi k zdravemu telesu.

Ljudje smo lahko odgovorni, imamo orodja, kako si pomagati v čustveni stiski in to situacijo se da zdržati. Doma lahko ostanemo. In stiska se verjetno bo pojavila. Ni vam treba čakati, da boste na koncu s psihičnimi močmi. Veliko terapevtov ponuja brezplačno pomoč preko klica. Lahko vam pomagamo.

Brezplačna terapevtska pomoč vsak delovni dan 9:00-10:00 in 18:00-19:00 ter kadarkoli po dogovoru. Se slišimo na tel. 041 239 769 ali pa na mail: karolina.rebernik@gmail.com

Ni komentarjev

Odgovori