Na vprašanja, navodila ali prošnje se odzivamo različno. Pri nekaterih pogovorih oziroma komunikaciji poznamo tudi psihološki podton. Kot, na primer, pri komunikaciji s partnerji, ko nismo ravno najboljše volje, ali pa z otroki.
Mož: »Kam si dala mojo sivo srajco?«
Psihološki nivo: »Vedno zamešaš moje stvari.«
Žena: »V tvoj predal.«
Psihološki nivo: »Vedno me neupravičeno kritiziraš.«
Poznate?
Primer v obliki zgodbe: Kako sprejeti odgovornost za dejanja?
Včasih so igrice mačke z mišjo lahko zabavne. Starejša hči je ponavadi ob petkih polna energije, ob sobotah tudi, v nedeljo pa je na smrt bolna. Takrat moram oceniti, če je resnično bolna ali pa si samo želi, da ji jutri ne bi bilo treba k pouku. Tako sva se poigravali v besednih igricah. Vse jo je bolelo, merili sva vročino, masirali razbolele dele telesa. Pa ji rečem: »Veš, ni dobro biti veliko odsotna v šoli.« Pa mi razloži, da so vsi profesorji bolni, s psihološkim sporočilom, saj ne bo nič zamudila. Nisem nič odreagirala.
Zjutraj jo nežno zbudim, na obrazu pa vidim trpeč izraz. Nisem popustila. »Ljubica, kar pripravi se za šolo.« Še bolj trpeč obraz. Hodi za mano po stanovanju, čutim tisto njeno energijo, ko razmišlja, kako naj me prepriča. In končno zbere moč ter mi reče: » Ali lahko danes ostanem doma, ker se ne počutim dobro.« Takrat se odločim, da je nujno, da prenehava s psihičnimi igricami, ki so včasih lahko tudi utrujajoče in ji rečem: » Draga moja, danes ne želiš v šolo, ker se bojiš, da boš vprašana biologijo. Vendar, ljudje moramo odgovarjati za svoje nedelo. Imela si čas čez vikend, da se pripraviš in jaz nisem kriva, da tega nisi storila. Tako, da želim, da greš k pouku, se znajdeš v situaciji, ki te bo doletela, ter za to poiščeš rešitev. Prevzemanje odgovornosti za svoja dejanja je v življenju zelo pomembno.« Tako se je jezno obrnila, pihala in odšla.
Če bi ljudje v vseh komunikacijah bili iskreni, povedali svoje misli in čustva, bi porabili za igrice manj časa, prav tako pa morda razjasnili marsikatero situacijo.
Če bi iskreno povedali, kaj želimo, bi sogovornik vedel, kaj pričakujemo in želimo. Tako se marsikateri nesporazum, tudi med partnerji, sploh ne bi zgodil. Prihranili bi si kakšen trenutek razočaranja, jeze in žalosti. Kolikokrat se znajdete v pogovorih s psihološkim podtonom? Ali ste pomirjeni, če se ne odzovete iskreno, tako kot res mislite?
Največkrat se s tem preigravamo v partnerskih odnosih. Vem, da nas veliko komunicira na na ta način, zato je včasih dobro o tem kaj prebrati, pa se opazujte in po korakih spreminjajte svoje pogovore.
Odločite se opazovati.
